Stanko Bloudek (1890–1959) je bil po izobrazbi strojni inženir, po duši pa izumitelj in športnik. Risal je načrte za letala, avtomobile, športne objekte in naprave. Za njegov največji dosežek štejemo zgraditev dveh smučarskih letalnic v Planici, med njimi Bloudkove velikanke, ki jo je zasnoval leta 1934 in na kateri so začeli padati prvi svetovni rekordi v smučarskih skokih. Bil je tudi človek, ki je postavil temelje modernega športa pri nas. Med drugim je v Ljubljani zasnoval centralni stadion, poznan kot Plečnikov oziroma Bloudkov stadion. Lahko bi rekli, da je bil vsestranski talent.
Rodil se je v rudarski družini v Idriji leta 1890, kot tretji od petih otrok, imel je še štiri sestre. Njegov oče Jaroslav je bil strojni inženir z Moravskega, mati Minka pa Slovenka. Ko je bil star štiri leta, se je družina preselila na Češko, kjer je oče v Mostu dobil službo v rudniku rjavega premoga. Stanko Bloudek se je tam šolal, dokler ni oče leta 1904 nenadoma umrl. Družina se je vrnila v Slovenijo, šolanje je nadaljeval v Kranju, gimnazijo pa je zaključil v Ljubljani.
V šoli je bil Stanko Bloudek precej povprečen, a uspešen pri risanju in telovadbi. Bloudkovi so se gibali bolj v umetniških krogih. Bratranec po materini strani Dolfe Lapajne je študiral slikarstvo, nad katerim se je navduševal tudi mladi Stanko in celo obiskoval zasebno slikarsko šolo pri Rihardu Jakopiču. A že takrat je v časopisih bral o prvih uspešnih poletih bratov Wright z letalom v ZDA in njunih posnemovalcev, kar ga je tako navdušilo, da je začel sam izdelovati in preizkušati modele letal v Tivoliju. Vseeno se je leta 1908 vpisal na likovno akademijo v Pragi, a že leto pozneje se je prepisal na visoko tehniško šolo. Takrat se je tudi odločil, da se bo posvetil letalstvu.
Delo v vojni industriji
Bloudek je v letalski industriji deloval v Leipzigu, na Dunaju, v Budimpešti in na Češkem. Leta 1910 je v Pragi izdelal jadralno letalo, nato enokrilno motorno letalo Racek (Galeb), leta 1911 pa še dvokrilno motorno letalo Libela. Z Libelo se je avgusta 1911 v Zagrebu predstavil pilot Jan Čermak, na povabilo podjetnika Mihajla Merćepa, sodelavca Edvarda Rusjana. Prvo zaposlitev je dobil pri podjetju Etrich (kasneje Hansa-Brandenburg), kjer je sodeloval pri razvoju znamenitega letala Etrich Taube. Ena njegovih predelav, Schwalbe (Lastovka), je leta 1911 dosegla avstrijski hitrostni rekord 163 kilometrov na uro. Sodeloval je tudi pri razvoju prvega letala s popolnoma zastekljeno kabino, Luftlimousine, s katerim so leta 1912 v Angliji postavili dva svetovna hitrostna rekorda.
Pri delu na letalu Taube se je prvič srečal z vojaško rabo letal. Leta 1913 je za Avstro-Ogrsko sodeloval pri ojačitvah letala za vojaške namene, nakar so sledila številna naročila iz Evrope, Rusije in celo Kitajske. Zaradi razhajanj glede nadaljnjega razvoja – sam se je zavzemal za dvokrilnike, lastniki tovarne pa za enokrilnike – je leta 1913 zapustil Etrich. Na Dunaju je nato v podjetju Oeffag sodeloval pri izdelavi lovcev Albatros, leta 1916 pa je postal vodja razvojnega oddelka tovarne Ufag pri Budimpešti, kjer je njegova ekipa razvila uspešno bojno dvosedežno letalo Ufag C I. Delal je tudi na lovcu Ufag D I ter sodeloval pri poskusih s helikopterjem Bloudek-Balaban in pri razvoju sinhronega streljanja mitraljezov skozi propeler. Po prvi svetovni vojni je z ljubljanskim aeroklubom sodeloval pri gradnji enokrilnih letal Sraka (1924–1925) in Lojze (1928–1929), po nesreči letala Lojze leta 1934 v Zagrebu, v kateri je umrl pilot Janko Colnar, pa je Bloudek opustil aktivno ukvarjanje z gradnjo letal.
Usmeritev v avtomobilizem
Že pred koncem letalske kariere se je Bloudek usmeril v avtomobilizem, zasnoval je tudi motorno kolo (1923). Sodeloval je z delavnico Jožefa Peterce, ki se je ukvarjala s predelavami vozil, v letih 1926 in 1927 pa se je udeležil avtomobilskih dirk na Ljubelju, tudi kot član tehnične komisije. S patentom zaskočnih plomb za zaščito tovornih vagonov je precej zaslužil. Sredstva je vložil v lastno delavnico, ki je kmalu prerasla v manjšo tovarno kovinskih izdelkov.
Leta 1933 se je pridružil delniški družbi Automontaža (pozneje znana kot Karoserija) kot solastnik in glavni konstruktor. Podjetje se je ukvarjalo s predelavo avtobusov ter izdelavo karoserij za tovornjake in lažja vozila. Tam je razvijal tudi prvi domači osebni avtomobil Triglav, zasnovan na osnovi DKW s prednjim pogonom. Avtomobil je bil cenovno dostopen in deloma izdelan iz domačih sestavnih delov, načrtovana pa sta bila tudi serijska proizvodnja in razvoj lastnega motorja. Bloudek je v podjetju deloval do začetka druge svetovne vojne.
Bloudkova velikanka
Vsestranski inženir pa je bil tudi eden najpomembnejših pionirjev športa na Slovenskem, kot organizator, trener in mecen je odločilno prispeval k razvoju številnih športov – atletike, nogometa, smučanja, smučarskih skokov. Leta 1909 je sodeloval pri ustanovitvi nogometnega kluba Hermes, v Ljubljano pa je prinesel prvo pravo nogometno žogo in čevlje. Bil je dolgoletni vodilni član športnega društva Ilirija in sam vrhunski športnik. Med letoma 1925 in 1929 je bil slovenski prvak v metu diska ter večkratni jugoslovanski prvak v umetnostnem drsanju. Zasnoval je prvo moderno športno infrastrukturo v Ljubljani.
Njegovo najpomembnejše delo je nedvomno Bloudkova velikanka v Planici (izdelal je sicer načrte še za okoli sto smučarskih skakalnic). Zamislil si je poskus, da bi na mali skakalnici izkoristil silo zračnih tokov in vzletel kot rimski bog Merkur: nadel si je kovinsko čelado in z njo povezani krili s po šestimi kvadratnimi metri, ki ju je upravljal z rokami. Spustil se je po strmini in na skakalnici razprl krila, nakar ga je zasukalo nazaj in je trdo pristal v snegu.
V Planici sta danes dve različni skakalnici: Bloudkova velikanka in Letalnica bratov Gorišek. Bloudkova velikanka je namenjena klasičnim smučarskim skokom, letalnica pa smučarskim poletom, kjer so daljave bistveno daljše. Danes Bloudkovo ime nosijo tudi Bloudkova priznanja, športni park v Tivoliju ter številne razstave, ki ohranjajo spomin na njegovo izjemno življenjsko delo.
