Pravijo, da je vsako leto leto nečesa. Leto kač. Leto miši. Leto os. Leto kaosa. Leto preobrazb. Leto miru. Letos je bilo moje leto slačenja. Odlaganja. Dobesednega in metaforičnega. Kot da se je v meni zgodil tihi, a trmasti upor proti obsesiji rasti in učenja, kjer mora iz vsake bolečine nujno nastati nova lekcija, nova modrost, nov citat za na hladilnik.
En dan, moralo je biti nekje med prelomom pomladi v poletje, sem se ob zame popolnoma nečloveški jutranji uri vozila po avtocesti. Pred menoj je bilo še vsaj 260 kilometrov, muzika je igrala tako na glas, da sam bog ve, kako bolha od mojega petindvajset let starega avta ni razpadla od tresočih basov. Šipo sem spustila, da se je glasba zlila z bučanjem zraka. Počutila sem se kot v gromozanski školjki. In v nekem trenutku sem začela kričati. Na življenje. Da imam dovolj. Lekcij. Analiz. Razumevanja. In basta.
In ker je življenje sicer poslušno, a tudi rahlo sadistično prebrisano, se je odločilo, da me vzame dobesedno. Če nočeš lekcij, je reklo, se pa sleci.
Slačenje se seveda ni zgodilo v enem kosu. Ni bilo filmsko dramatično, podloženo s prefinjenimi kompozicijami Philipa Glassa in simboličnim odmetavanjem stare kože. Bolj je bilo kot neroden, vztrajen proces, kjer sem vsakih nekaj tednov ugotovila, da mi nekaj, kar sem nosila leta, nenadoma ne gre več čez glavo. Niti tisti najbolj raztegnjeni pulover starih prepričanj ne. Niti udobna vloga razumevajoče, zrele, reflektirane odrasle ženske, ki zna o vsem govoriti mirno in z distanco. In ja, bilo je neudobno. Neugodno. Mestoma zelo nerodno. Bil je samo zrak na goli koži. Ker me je življenje slačilo hitreje, kot mi je uspevalo sproti si šivati nove cunje.
Moje slačenje nima prav dosti opraviti z goloto in zelo veliko z odgovornostjo. Z odgovornostjo do tega, da neham nositi vloge, ki so bile videti smiselne, pohvalne in družbeno prebavljive, v resnici pa so služile predvsem kot zaščita pred tem, da bi lahko čutila brez razlage. Da bi bila brez koncepta. Da bi bila brez opravičila.
In nekje v tem procesu so se začele majati tudi moje predstave o tem, kaj je v odnosih prav, kaj je dovoljeno. Začudena sem ugotovila, kako globoko so bili v meni zasidrani scenariji, ki niso imeli veliko opraviti z resnico občutka, ampak z redom. Z varnostjo pravil. Z idejo, kako naj bi bile stvari videti, da so sprejemljive. Bili so trenutki, ko bi bilo veliko lažje pobegniti. Se umakniti v znano. V pravilno. V razumsko razložljivo. V družbeno sprejemljivo. Ampak telo ima to čudovito navado: ko enkrat nekaj začuti kot čisto, ga argumenti zelo težko prepričajo o nasprotnem. In tako sem prvič resno zagledala razliko med tem, kar je zgolj videti prav, in tem, kar je resnično živo.
Ko enkrat začneš odlagati stvari, ki niso tvoje, se zgodi nekaj precej neprijetnega. Manj si uporaben. Manj predvidljiv. Manj priročen za tuje projekcije in lastne izgovore. Nenadoma nisi več tisti, ki bo iz vsake izkušnje naredil lep zaključek, iz vsake bolečine pa motivacijski govor. Nenadoma nimaš več interesa dokazovati, da ima vse smisel. Ker resnica je precej bolj prostaška: nekatere stvari se samo zgodijo. Pika.
Konec leta nas rad sili v inventure. V sezname, povzetke, dosežke in lekcije. Sama letos te potrebe nimam. Če bi morala narediti bilanco, bi bila zelo kratka: manj analiz, manj pametovanja, več golote in več čutenja.
Zanimivo je, kako zelo smo se navadili na idejo, da mora bolečina nekaj prinesti. Da mora oplemenititi. Da mora izboljšati naš značaj. Kot da življenje vodi neki program zvestobe, kjer se pridnim, čustveno pismenim in dovolj reflektiranim prej ali slej odklene nagrada. Spoiler alert: se ne. Včasih ti življenje samo vzame. Vedno pa pusti dovolj prostora, da tja končno odložiš tisto, kar ne služi več.
Ne vem, ali je to leto iz mene skovalo mojo boljšo verzijo. Vem pa, da me je sleklo do točke, ko nimam več potrpljenja za lastne in tuje zgodbe o tem, kakšni bi morali biti. In to je presenetljivo miren kraj. Ni udoben. Je pa surovo resničen.
Nekatere stvari se tukaj končajo. Tisto, kar je res moje, pa gre naprej.
