Nimate časa za psa, mačka pa se vam zdi preveč dolgočasna? Če da, potem bi mogoče morali razmisliti o dihurju, ki je po priljubljenosti med domačimi živalmi pri nas zdaj že nekje na petem mestu, in zverini, nad katero marsikdo viha nos zaradi njenega pregovorno neznosnega vonja. A po krivici.
Smrad prej izjema kot pravilo
Dihurski izpuh, ki ga lahko opišemo kot potencirano variacijo človeških izpuhov, vas bo zadel, kadar se bo dihur prestrašil, močno vznemiril ali med obdobjem parjenja označeval svoj teren, odstranjevanje žlez, iz katerih prihaja, pa je, razen če za to ni zdravstvenega razloga, pri nas prepovedano. »Ni najprijetnejši vonj, zaradi njega pa ne bomo ravno umrli,« smrdljive »izstrelke« opisuje ljubiteljica dihurjev Maja Čonč, ki se je z njimi spoznala pred približno 15 leti. Kot pravi, čisto naključno. »Razmišljala sem, da bi imela žival. Pes ni prišel v poštev, mačke me niso pritegnile, potem pa sem pri veterinarju videla, da ima nekdo dihurja.« Začela je z enim, danes pa jih ima pet: Jorka, Gustava, Čilija, Vego in Drdro.
»Mladi dihurji so takšni, kot da bi združil pasjega in mačjega mladiča in ga dal na kakšne droge. Gre za izredno hiperaktivno in zabavno žival. Lahko jih imaš namesto televizije. Spijo po 20 ur na dan, ko so budni, pa je akcija, sploh ko so mladi. Tečejo, skačejo in delajo same neumnosti. Včasih se, odvisno od dihurja do dihurja, tako kot mačke pustijo crkljati, sicer pa nimajo časa za takšne stvari,« svojo peterico opisuje Maja, pri tem pa dodaja, da dihurji niso takšni uničevalci, kot bi si kdo morda mislil, čeprav radi grizejo. Morda se bodo spravili na tapisom, redko na sedežno garnituro, še redkeje na kable. Le na kakšen drekec sredi sobe bo treba računati, čeprav jih je mogoče navaditi na uporabo živalskega stranišča oziroma tega, da za svoje male in velike potrebe uporabljajo kletko.
Mesojedci, ki se najbolje razumejo z mačkami
Dihurje lahko kupite skoraj v vsaki trgovini s hišnimi ljubljenci, ko so legla, pa jih je mogoče najti tudi na bolhi. Pri nas v povprečju živijo od šest do osem let, v tujini, kjer obstaja nadzorovana vzreja, pa zdrave, rodovniške živali lahko dočakajo tudi do 13 let. Dihurji so sicer striktni mesojedci, zato je zanje, kot pojasnjuje Maja Čonč, najprimernejša surova mesna prehrana – »ne samo meso, ampak tudi kosti in organi, lahko tudi mačji briketi brez žit, skratka kakovostna hrana, ki je osnovana na živalskih beljakovinah«. Večina lastnikov ima dihurje v stanovanju ali hiši, kako se bodo razumeli z drugimi hišnimi ljubljenci, pa je odvisno od živalske vrste. Pri psih je pomembno, kakšne pasme je in kakšen značaj ima. Lovski psi so vzgojeni prav za uničevanje takšnih živali, kot je dihur, bolj umirjene pasme, ki bodo prenesle grobo igro in grizenje tac, pa bodo zverinske sostanovalce prenesle. Neproblematične so tudi mačke, živali, kot so kunci, glodalci in plazilci, pa ne bodo dočakali zore, saj so za dihurje večinoma plen.
Maja Čonč je sicer tudi predsednica društva ljubiteljev dihurjev Zverinice. To na svoji spletni strani ponuja vrsto informacij, ki bi zanimale morebitne nove lastnike, skrbi za zavržene dihurje, ki jih je mogoče tudi posvojiti, in organizira lastne prireditve. Dvakrat ne leto pa jih je mogoče najti tudi na razstavi eksotičnih živalih Bioexo – ta bo spet konec aprila na biotehniški fakulteti –, kjer se o tem, ali je dihur primerna žival za vas, lahko prepričate tudi na lastni koži.
