Igor Vidmar: Pošast panka še vedno straši

Radijski voditelj, televizijski komentator, poznavalec sodobne glasbe, rock kritik, producent, organizator številnih koncertov in prireditev, tudi Novega rocka, je bil ob prvem nastopu Petra Lovšina in ekipe star 26 let, pozneje pa je sodeloval pri skoraj vseh prelomnih trenutkih spreminjanja slovenske družbe. Tudi konec osemdesetih, ko je bil član odbora, ki je podpiral obtožene v vojaškem procesu proti JBTZ. Podobno kot njih je tudi Vidmarja prejšnja oblast dvakrat zaprla, enkrat zaradi tega, ker je nosil značko »nazi punks fuck off« (nacistični pankerji odjebite), in enkrat zaradi tega, ker je na Radiu Študent predvajal skladbo Deutschland über alles, v izvedbi ameriške pevke Nico, kar je bila v začetku osemdesetih po mnenju oblasti huda provokacija. Spraševali smo ga o odnosih med različnimi skupinami, ki so v sedemdesetih in osemdesetih želele v Sloveniji narediti nekaj novega, nekaj pa seveda tudi o pank muziki, pankovskem gibanju in njegovi umestitvi v slovenski prostor štirideset let kasneje.

Ne vem, ali sta opazila, v New York Times so 18. septembra objavili mnenjski tekst Miljenka Jergovića z naslovom »Kaj je pank pomenil za jugoslovanski komunizem«. Avtor površno ugotavlja, da je bil pank za jugoslovanski komunizem pomemben toliko, kolikor je bil neke vrste koncesija zahodnemu kapitalizmu oziroma potrditev tega, kar se je od začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja že dogajalo v Jugoslaviji: torej tržno gospodarstvo, svoboda gibanja itd. Njegov pomen naj bi bil samo v tem, da je Jugoslavijo približal zahodu. Spremenil pa da ni nič. Jergovićev kronski dokaz je pionir »novega primitivizma« Elvis J. Kurtović in njegova pesem Maggie's Farm – z leta 1984 izdanega albuma Mitovi i legende o kralju Elvisu – ki naj bi med vrsticami kritizirala predsednico vlade Milko Planinc. Poanta kolumne je torej ta, da pank v Jugoslaviji ni ničesar spremenil, pa tudi zgodilo se mu ni nič, čeprav je bil sila kritičen. Zakaj ne? Ker naj bi že Tito vedel, da fantje s kitarami ne bodo nič spremenili, njegovi nasledniki pa so se še bolj liberalizirali.

To je perfidno potvarjanje. On sicer po eni strani poje slavo panku, ker da je bil oster in istočasen z zahodom, a hkrati pravi, da ni imel nobenega pomena, da ni nič spremenil in se mu ni nič zgodilo.

Kaj so že bili tisti pingvini… v Novem Sadu.

Pardon. Vedel sem, da je nekaj iz pernatega živalskega sveta. Beograd je bil hitro seznanjen z dogajanjem v tujini, zaradi diplomatskih zvez, ker je bil center stikov Jugoslavije s tujino. Reka pa tudi, ker je bila pristanišče. Naj povem anekdoto iz leta 1979. Takrat sem v Londonu v dvorani Rainbow na koncertu Rock Against Racism (RAR) slišal za seboj jugoslovansko špraho. »Odakle ste?« »Iz Beograda.« »A kako pank u Beogradu?« »Pa to je več prošlo. Passé.« To ti vse pove.

Pesem Nebo skupine Električni orgazam je zame eden najboljših pank tekstov v nekdanji Jugoslaviji, v kolumni jih omenja tudi Jergović. Poleg teksta je namreč objavil tudi lestvico petih pomembnih pank komadov. Na prvem mestu so sicer Pankrti (Lublana je bulana), hvala bogu, na drugem so Paraf z Narodna pjesma, sledijo pa Partibrejkers (1000 godina). A Partibrejkersi niso bili pank, morda garažni, pub rock. Po tej logiki bi lahko tudi Ribljo čorbo razglasil za pank band.

Pri Jergovićevem tekstu je zanimivo to, da New York Times sploh zanima ta tematika. S »truplom« panka, ki ga že dolgo časa razglašajo za v najboljšem primeru zombija, se tudi pri nas zadnje čase ukvarjajo mnogi. Na primer – Zvezdan Martič je za RTV Slovenija posnel dokumentarni film Revolucionarne zabave naše mladosti, v katerem član skupine Modrijani pove, da je današnji pank pravzaprav narodnozabavna glasba, saj se z njo otroci upirajo svojim pop rock staršem. Malce sicer parafraziram… Tudi Miha Blažič - N'Toko se je pred časom v komentarju v Mladini ukvarjal s tematiko angažiranega pankrtskega gromovništva v današnjem času. Pravi, da to ni noben angažma, ker se z njim ne da ničesar spremeniti. Zaključi, da se je treba organizirati in aktivirati, neposredno, politično. Tudi v svoji knjigi Samoumevni svet ima nekaj takih – vse ve tudi za nazaj… Če se pošalim, malce me spominja na junaka pesmi Pankrtov Sedemnajst: »Vedno ve, kam veter piha, rad spomine tudi obuja na čase, ko ga še ni bilo.« Dejstvo je, da pošast panka še vedno straši, pri čemer pa se praksa, produkcija, kreativnost niso nikoli ustavile. V devetdesetih je bila sicer pavza, a zares se pank nikoli ni ustavil.

Posplošena nalepka levičarstva je tudi vprašljiva. V panku je bilo marsikaj, bili so tudi rasisti, skinheadi. Glavnina je bila anarhoidno progresivna, en del pa tudi levičarski.

Ja, ampak pri nas smo takrat poznali zgolj rasizem v tujini. Tukaj pa je bil običajni slovenski šovinizem do Bosancev, do južnjakov, tu so bile nianse, ki niso bile čisto politično korektne. A to so minorne zadeve.

O tem gotovo obstajajo zelo različna mnenja. Mislim pa, da je stvar dokaj jasna. Pank je bil prvi preboj nekega pakta, gnilega kompromisa med družbo in partijsko državo v sedemdesetih. Pred tem je bil izbruh levega liberalizma Staneta Kavčiča, ki je bil zatrt. Ljudje so to vedeli. V partiji so potem rekli – tu poenostavljam: Tito ni dovolil, da bi se šli liberalizem, bomo pa izboljšali pogoje: omogočili kredite za zidavo hiš, več potrošniških dobrin in materialne »svobode«. Šlo je za »titoistično potrošništvo«, avtoritarnost. Ljudje naj bodo tiho in živijo svoje življenje, si izboljšajo svoj standard, politika pa je stvar oblasti. In to družbenopolitično korupcijo je pank prebil. Malce v smislu otroka v zgodbi Hansa Christiana Andersena, ki reče, da je cesar gol: tovariši, jaz vam ne verjamem. Ko je postal pank množično popularen, kar se je zgodilo z albumom Pankrtov in Novim rockom, je spodbudil tudi družbene sile, nova družbena gibanja. Mladinska organizacija se je s pankom počasi sprijaznila in ga prepoznala kot pozitivno, progresivno zadevo, vmes – leta 1981 – pa se je zgodila izmišljena »nazi punk afera«. Šli so se je fantje, ki so v partiji in na oblasti nasledili Kavčiča. Glas ljudstva pa so bili razni skladiščniki, ki so rekli, da je pank nacizem v malem. A to je zgodovina, ki jo je mogoče brati v številnih tekstih.

Potem je pank šibal po svoje – še vedno je bil kritičen, bili so Niet, ki pa so že bili bolj pop, bolj emocionalni, potem hardcore, ki je pomenil reakcijo ravno na to popularnost ali »populizem« panka. Hotel je strniti vrste, biti »pravoveren«, a so se takrat nova družbena gibanja in mladinska organizacija že otresli partijske kontrole. Vmes je udaril še Laibach…

Ne, čeprav je skupina nastala v kontekstu panka. So pa zame tudi nadaljevanje panka z drugačnimi sredstvi. Ta so se prilagodila najprej zadnjim vzdihljajem slovenske partijske avtoritarnosti, ki se je izrazila v izmišljeni »nazi punk aferi« in aferi Laibach (prepoved imena), potem pa še na jugoslovanski ravni s Slobodanom Miloševićem, centralizmom… Ob tem je treba povedati, da je pravna država na bizaren način vendarle delovala. Policija je sicer pet pankerjev aretirala in priprla, a na koncu so jih oprostili.

Bil sem na vajah Četrtega rajha in sem fantom rekel, naj se nehajo norčevati. Rekel sem jim, da kar se mene tiče, ne bodo nikoli videli koncertnega odra ali Radia Študent. Potem sem pozabil nanje. Šlo je za konstrukcijo. »Monster« proces, kot bi rekli v časih Stalina, a slovenska pravna država, »komunistična«, je vendarle delovala, tako da hujših posledic ni bilo. Te so doletele mlajše pankerje, ko so jih v času preiskav hodili iskat v šolo in jih vozili na zaslišanja. Ustvarjali so oster, močan pritisk na starše in na šolo. Takrat se je pank delno umaknil v underground. Z Niet in še kom pa se je malce oddaljil od najbolj direktne političnosti, četudi je bila v smislu socialnega angažmaja še vedno prisotna. Zgodbo o emancipaciji, o osvobajanju Slovenije izpod oblasti komunistične pošasti so prevzela nova družbena gibanja, mladinska organizacija… Pankrti so končali zgodbo prvega big banga, prodora duha svobode, svobode govora in nespoštovanja avtoritete, s koncertom na velikem zborovanju za četverico JBTZ junija 1988. Svojo zgodbo pa so končali decembra leto prej z razprodanim koncertom v Hali Tivoli, ko so simbolno predali štafeto skupini Laibach, ki je tam nastopila isti mesec. Oni so tisto leto lahko prvič tudi javno nastopili s tem imenom. Letos bo 30. obletnica tega.

Tega ne bi napihoval, saj je šlo za dve administrativni kazni, sicer krivični in zoprni, zlasti druga, a vsaka le po en mesec. Dosti večje žrtve so bili mladi pankerji, ki so jih vodili na zaslišanja, in prej omenjena peterica.

Leta 1988, v času velike slovenske emancipacijske revolucije, je bil odnos pomladnikov do panka zagotovo pozitiven, saj so bili mladi in niso imeli oblasti. Vrhunec je bilo veliko zborovanje s Pankrti v eni od glavnih vlog. O tem Tine Hribar zelo korektno piše v spominsko-teoretskem zborniku Punk je bil prej, v katerem lepo pove, kakšne so zasluge panka in Pankrtov tudi za Novo revijo. Dejstvo je, da si naši levi liberalci lastijo pank, čeprav do tega nimajo izključne pravice. Ni razloga za to. Ravnotežje je vzpostavil ravno Hribar, ki je rekel, da so imeli tudi oni nekaj od tega, da je pank začel na svoj način razbijati zaroto molka.

Je pa zanimiva anekdota, ki je nastala ob 20. obletnici velikega zborovanja, torej leta 2008, ko je šef odbora za varstvo človekovih pravic Igor Bavčar spet sklical kolegij tega odbora. Tudi sam sem bil njegov član, kar mi je bilo vedno v čast, in prišli so skoraj vsi – od Hribarja do Krivica. Sklenjeno je bilo, da bi se ob obletnici organiziral neki dogodek, morda celo koncert. Bil sem navdušen, dejal sem, da bom naredil projekt, predlog, program, predračun. Koordinator naj bi bil Franci Zavrl, eden od protagonistov JBTZ. Imeli smo dva sestanka in potem ni bilo s tem nič. Tišina. Izkazalo se je, da ni pravega interesa, saj je bil Bavčar takrat že malce pod lupo. Mislim, da je bil potem neki manjši dogodek v klubu pisateljev o temi 20. obletnice, drugega pa nič. Atrakcijo in identifikacijo, ki ju je pank predstavljal 20 let prej, so tokrat prepoznali kot morda preveč tvegani. Kaj bi se zgodilo, če bi ljudje na tem koncertu začeli žvižgati Bavčarju? Ali pa kričati »dol s tajkuni«, »dol z Janšo«? To bi bilo malce zoprno. Takrat je bila namreč še vedno na oblasti vlada Janeza Janše, ljudje pa so bili že ravno dobro nakurjeni, da bi se lahko na neki takšni množični zadevi zgodilo marsikaj, kar oblasti ne bi bilo všeč. To je ta odnos – če govorimo o političnih akterjih, ki so največ profitirali od osamosvojitve in zgodb od leta 1988 naprej. Intelektualni akterji, kot sta recimo zakonca Hribar, pa so bili večinoma korektni.

Ne vem, ali Grims sploh kaj dosti misli, kaj šele o panku. Če pa že, bi šlo z njegove strani za čisti pragmatizem.

Vsem je jasno, da je šlo za uzurpacijo… Pankerjem, starim in mladim, je to kristalno jasno. Težava je v tem, da so se mediji izkrivili, povampirili in se gredo uravnoteženo zgodbo. Za Bavčarja sem na spletni strani Razgledi.net že zdavnaj zapisal, da je svoj velik osvoboditveni kapital že zdavnaj pokuril s svojimi eskapadami v biznisu, o katerem nima pojma. In seveda s kaznivimi dejanji, ki so ga pripeljala v zapor.

Šestindvajset. Pet let starejši od Pera Lovšina.

Do konca gimnazije sem živel v Novi Gorici, tik ob zahodni meji, imel sem plošče in informacije. Največ sem poslušal progresiven rock. Potem pa sem v Ljubljani padel na jazz. Avantgardni jazz, na primer Art Ensemble of Chicago, po zaslugi Staneta Sušnika sem vedel celo za prve raperje, ki jih nihče ne pozna – The Last Poets. Že konec šestdesetih so izdali album, ki je bil zagotovo začetnik rapa. Bistven za moj kasnejši angažma pa je bil album Buldožerja, ki je bil prvi, ki je znotraj glasbe sprožil alternativo in kontroverznost, saj so bile oblasti do njih nezaupljive, bila je cela kampanja, da se njihov prvi album Pljuni istini u oči in koncerti ne bi zgodili. Metali so jim polena pod noge. Takrat sem se začel zanimati za družbeno in idejno plat popularne rock glasbe. Napisal sem članek za Mladino, glasbe pa nisem poslušal kaj dosti, ker sem moral preživeti. Nisem imel ne službe ne nič, izključen sem bil iz komunistične partije…

Zaradi partijske nediscipline. Leva marksistična »Korčulska letna šola« se je v šestdesetih in sedemdesetih letih sestajala na Korčuli, nastopali so najvidnejši udeleženci frankfurtske filozofske šole marksizma idr. Po obračunu z liberalizmom pa je Stane Dolanc rekel, da komunisti nimajo na tej šoli kaj iskati, o čemer so obvestili vse republiške centre. Mene so z univerzitetnega komiteja zveze komunistov obvestili, da če imam namen iti, je bolje, da ne grem, saj bo to imelo posledice. Razmislil sem in sem vendarle šel. In so bile posledice.

Niti ne. RŠ je bil sicer pod kontrolo, a ne tako drastično. Težave so prišle kasneje. Ko so s FSPN-ja (danes FDV) metali štiri profesorje (Tine Hribar, Veljko Rus, Janez Jerovšek, Vladimir Arzenšek) – niso jih sicer vrgli s fakultete, so jih pa izločili iz pedagoškega procesa – je to sprožilo revolt med študenti. Imeli smo zborovanja, proteste, na enem od njih sem tudi prvič slišal Pera Lovšina, ki je bil bruc. Na enem od zborovanj sem govoril o tem, da je to intelektualni umor, nakar je Pero vstal in se zgražal »umor, umor«. Imel je kaj povedati. A niti zaradi tega me še niso izključili z RŠ, ampak zato, ker sem o tem želel napisati poročilo, kar pa ni bilo dovoljeno. Objava je bila prepovedana vsem medijem. To je bila direktna partijska direktiva. Anticipirana cenzura in te se je držal tudi RŠ. Predlagal pa sem, da bi objavili Engelsova pisma Rugeju, ki je bil v drugi polovici 19. stoletja šef nemških socialdemokratov. To je bila močna delavska stranka, ki je nastala iz marksizma, potem pa so začeli malce cenzurirati kritike. Engels je znorel in je Rugeju poslal precej ostro pismo z vprašanjem, zakaj zatirajo notranjo partijsko debato, saj to ni v skladu z marksizmom. Tako kot na FSPN. To bi potem morda šlo skozi, če ne bi teksta opremil z glasbenim ozadjem tuljenja volkov v Sibiriji. S tem sem šel čez rob. Z radia so izključili mene, Nikolo Damjanića in Jašo Zlobca.

Nekaj časa je bilo hudo, potem pa sem presenetljivo dobil službo na televiziji. Bil sem urednik internega glasila Kričač. To je trajalo zgolj kakšnega pol leta, do pojava panka, ko sem se začel družiti s Pankrti. Na Študenta sem se vrnil spomladi leta 1978. Slobodan Valentinčič me je povabil nazaj v oddajo Bodi tukaj zdaj, nato pa sem se domislil »brenda« Rock fronta. Bil sem voditelj oddaje. Veliko sem se družil in sodeloval s Pankrti, nisem pa bil njihov menedžer, le koproducent njihovega prvega singla in kasneje albuma. Potem sem organiziral še prvi večji solo koncert v Hali Tivoli, ki pa ni bil pretirano uspešen. Nato so sami skrbeli zase. Več sem se ukvarjal z Novim rockom in Laibachi, izdajami kompilacij z novimi pank bendi itd.

Ja, Pulj in Reka sta bila tudi hitro močna. Prvi koncert Pankrtov je bil pomemben zato, ker so s tem stvari začele potekati tudi pri nas, v širši javnosti s prvim člankom v Stopu ipd. Enako pomemben je bil njihov drugi koncert tri dni kasneje na Radiu Študent, ki je bil verjetno prvi radijski prenos kakšnega pank benda v vsej kontinentalni Evropi. Za Jugoslavijo pa sta bila pomembna dva nastopa – v Zagrebu in Beogradu, konec leta 1977.

Ja, do leta 1980. Potem sta me Mojmir Sepe in Janez Martinc povabila na Radio Ljubljana in od takrat imam tam oddajo. Vodstvo glasbenega programa Vala 202 je bilo zelo pomembno tudi za Novi rock, posebej direktor, znan dirigent Marko Munih, ki je držal hrbet za Novi rock v Križankah. Tega v Križankah ne bi bilo, če ne bi bilo zraven Radia Ljubljana. Pero Lovšin je sicer že prej predlagal, da bi igrali v Križankah, a ni bilo nobene možnosti, saj je bil direktor festivala konservativni gospod Neubauer. Ko pa se je začelo sodelovanje med Radiom Ljubljana in Radiom Študent pri organiziranju prvega Novega rocka leta 1981 in sem predlagal Križanke, smo dobili dovoljenje. To je bil sploh začetek rock glasbe v Križankah.