Tudi jaz imam svoj ritual. Moj ritual je čokolada, natančneje ena tablica čokolade na dan – še natančneje, ena stogramska mlečna čokolade vsak večer, ko pade mrak in se počim na kavč, prižgem svečke in lučke in uživam zadnji del dneva, preden me odnese v posteljo. Cela čokolada vsak dan?! Da, vsak dan, to je moj del dneva, ko si vzamem čas samo zase, ritual, ki prinese sprostitev po številnih opravkih in obveznostih in ki kar kliče po zaskrbljenosti, zgražanju, kritiki, obsojanju in diagnosticiranju.
Če pogledam nazaj, v zgodovino mojega odnosa s čokolado, ugotovim, da se v otroštvu odnos začne razvijati s prihodom čokoladic Životinsko carstvo in kinder jajčkov. Že zelo zgodaj sem napolnila nekaj albumov s sličicami in nekaj škatel igračk iz jajčkov. Kasneje sta obdobje mladostništva zaznamovala povečanje apetita in telesni razvoj, pri čemer čokolada ni bila na prvem mestu, saj sem imela rada različne vrste sladkarij. Na prehodu v srednjo šolo me je doletela motnja hranjenja, ker sem hrano dosledno omejevala, zato je bil vnos sladkorja minimalen, zgolj tolikšen, da sem lahko vzdrževala minimalno telesno težo, ki me je ohranjala pri življenju. Pri triindvajsetih se je zgodil preskok v glavi in začela sem normalno jesti, za tem pa se prenajedati, kar je pri podhranjenih osebah zdrava in običajna reakcija organizma, ki kliče po hrani. Obdobje je bilo zelo intenzivno, količina zaužitih sladkarij pa pogosto zares ekstremna. Ko se je telesna teža normalizirala in je telo začelo normalno funkcionirati, se je tudi ekstremen apetit umiril. Ostalo pa je nekaj – velika želja po čokoladi.
Čokolade nikoli ne grizem, saj bi je bilo škoda
Od takrat naprej imam občutek, da sva s čokolado prijateljici, zaveznici, vedno je pri roki in je relativno poceni. Ko grem v trgovino, jo kupim na zalogo, da jo imam v omari, v posebni košarici, ki je namenjena samo njej. Jem jo izključno zvečer, čez dan nikoli, ker mi ne paše in ker nikoli nimam dovolj časa, ki bi si ga lahko vzela samo zanjo. Jem jo tako, da jo dam na jezik in počakam, da se po koščkih cela stopi v ustih. Čokolade nikoli ne grizem, saj bi je bilo škoda. Všeč so mi vsi okusi in pri izbiri ne kompliciram – pozimi takšna z jabolki in cimetom, poleti z limonsko travo, malinino kremo, pa takšna z rumom in rozinami, celimi ali drobljenimi lešniki, pa takšna s soljo, šumečimi bomboni in kokosom. Nimam najljubšega okusa, saj poskusim vsako novost. Ko gre kdo v tujino in me vpraša, kaj si želim za spominek, ga vedno prosim za čokolado. Zanimivo je, da mi druge vrste sladkarij z okusom čokolade niso všeč in jih ne prenesem, saj uničijo tisti pravi občutek »začokoladenosti«. Tako na primer ne jem čokoladnega pudinga, sladoleda ali piškotov.
Ob vsem tem zadovoljstvu, ki ga »začokoladenost« prinese, pa ne moremo mimo dejstva, da je čokolada prava bomba sladkorja. Ena stogramska tablica povprečno vsebuje petdeset gramov sladkorja in okoli petsto petdeset kalorij. Polovico tablice torej obsega sladkor. Podatki sami zase kričijo po nezdravem. Seveda sem ob tem deležna številnih komentarjev in kritik. Najbolj se je na to obesil moj fant, saj je edini, ki lahko večerni ritual spremlja v živo. Po številnih komentarjih o količini škodljivega sladkorja, ki ga zaužijem, in o tem, kako bom dobila sladkorno bolezen in kako sem, tako kot narkomani, zasvojena s čokolado, sem se odločila, da moram izboljšati svoje navade, in sprejela odločitev: odpovedala se bom sladkorju v vseh oblikah.
Tako sem oktobra 2016 čez noč opustila vse, kar je vsebovalo vsaj minimalno količino sladkorja. Nisem črtala samo sladkarij in seveda – čokolade. Črtala sem vse sladke pijače, sadne jogurte, piškote, tortice, sladoled, celo vloženo rdečo peso in kumarice, ki kot konzervans vsebujejo sladkor. Prebrala sem veliko knjig o škodljivosti sladkorjev, se udeležila predavanj o tej temi in izvedela vse argumente proti sladkorju. Po pravici povedano: niso me prepričali. Globoko v sebi nisem nikoli verjela v hudo škodljivost sladkorja, saj mi je prav ta pred leti rešil življenje, ker sem bila podhranjena in sem nujno potrebovala velike količine energije za življenje. Tudi kasneje sem imela vedno občutek, da je čokolada tista edina pozitivna nepopolnost, pri kateri sama sebi dopustim biti nepopolna in sem zaradi tega zadovoljna, srečna in v ravnovesju. Da pa bi sebi in drugim dokazala, kaj stoji za vsemi nasveti in trditvami, sem se odločila, da bom s samoeksperimentom nadaljevala in tako ugotovila, kaj se s telesom zares zgodi, ko prenehamo uživati sladkor.
Porušilo se je moje osebno ravnovesje
Moj eksperiment je trajal devet mesecev, do julija 2017. V tem času sem namesto običajnih sladic grizljala predvsem korenje, prepečenec, oreške in jabolčne krhlje. Sladkor sem opustila čez noč, naredila močan rez in nikoli nisem pogrešala tega okusa, torej v nobenem primeru nisem bila zasvojena, niti nisem doživela abstinenčne krize. Sprejela sem nova pravila in vztrajala. Po nekaj mesecih sem začela ugotavljati, da na telesu ne opažam nobene pričakovane, obljubljene, pozitivne spremembe v korist zdravju. Pojavilo se je kar nekaj negativnih in nepričakovanih – izgubila sem veliko energije, sposobnost koncentracije in večkrat so se pojavili glavoboli, ki jih prej nikoli nisem imela. Koža ni bila nič bolj čista, izgubila pa sem nekaj kilogramov. Pojavilo se je razočaranje, saj sem pričakovala nasprotne učinke, a sem eksperiment nadaljevala, saj pravijo, da se mora telo najprej očistiti strupov, šele potem lahko pride do preobrata. Z vsakim mesecem je bilo težje. Želja po sladkorju je popolnoma izginila, z njim pa tudi pozitivna naravnanost, energičnost in sposobnost za opravljanje številnih obveznosti in prostočasnih aktivnosti.
Povedati moram, da sem po naravi izjemno aktiven, storilnostno naravnan, perfekcionističen človek, ki vedno nekaj počne in je težko pri miru. Vsako jutro vstanem ob pol petih in grem na Šmarno goro. Tudi pozimi, ko sneži, dežuje ali piha veter. Imam službo, ki se ji posvetim po svojih najboljših močeh in delo opravljam natančno. Imam pospravljeno stanovanje, urejenega mačka in psa, za katera skrbim sama. Na dopust zares nikoli ne grem na morje, saj ne prenesem celodnevnega ležanja na vročih plažah, ampak se zato raje odpravim v kakšno velemesto in ga prehodim podolgem in počez, si ogledam vse znamenitosti in maksimalno izkoristim prosti čas. Tudi kadar nimam nobenega dela, ga najdem. Takšna sem in prav rada imam svoj življenjski slog. Z ukinitvijo sladkorja sta seveda upadli moč in energija. Opazila sem padec športne kondicije in mentalnih sposobnosti. Celo v posteljo sem začela zahajati pozno popoldan, da bi napolnila zaloge energije. Kako je to mogoče, saj številni prehranski nasveti obljubljajo prav nasprotno? Večinoma se glasijo takole: »Ko boste nehali uživati sladkor, se bo izboljšala vaša fizična in psihična kondicija. Počutili se boste manj utrujeni in zmanjšali tveganje za številne kronične bolezni.«
Je mogoče in povsem normalno. Junija sem imela zagovor magisterija, na katerega sem se maksimalno pripravila in v katerega sem vložila veliko energije. Tako veliko, da sem po zagovoru, namesto da bi bila vesela in praznovala, ugotovila, da sem v bistvu tako utrujena, da ne morem. Tistega dne sem z eksperimentom končala. V rokah sem imela pomemben dokument o zaključku izobraževanja, v sebi pa pomembno izkušnjo, kaj se zgodi takrat, ko si vzamemo še tisto majhno stvar, ki je pomenila zdravje, saj je vzdrževala ravnovesje.
Ne gre za sladkor in nisem zasvojena. Živim in delujem v času, ki kot predpogoj za uspešnost zahteva popolnost, skoncentriranost, aktivnost in storilnostno naravnanost. Tega se zavedam in ker lahko veliko dosežem, poskušam stvari početi maksimalno. V vsem tem pa imam svetlo nepopolnost, ki zaključi moj dan – tablico čokolade. Če bi bila zares tako zelo škodljiva, bi se moj eksperiment izkazal za uspešnega in prinesel več moči, energije in boljše počutje. Zgodilo se je obratno in porušilo se je moje osebno ravnovesje. Vsak je drugačen, skupno vsem pa je, da za zdravje potrebujemo fizično in psihično ravnovesje. Ljudje nismo samo skupek organov, ki potrebujejo optimalno razmerje hranilnih snovi, da bi čim dlje delovali. Smo predvsem čustvena bitja in stvari ne dojemamo mehansko. Z odrekanjem drobnim malim ritualom, ki nam pomenijo veliko, se odrekamo sebi. Ljubezen do sebe je najpomembnejša in je edini predpogoj za zadovoljstvo in srečo v življenju. Naj zveni še tako škodljivo in nevarno, pa vendar tablica čokolade ni nič drugega kot sto gramov kakava, sladkorja, maščobe, mleka in dodanih okusov. In prav to je pomemben košček mojega življenja, zaradi katerega sem edinstven homo ritualis.
