Ko se je rodil njihov pevec Grega Skočir, je Oto Pestner že »30 let čakal na postaji«, zdaj Skočirju le še dva para let manjkata do abrahama.
Ko je Big Foot Mama pred tridesetimi leti začenjala svojo pot, se vam je takrat zdela 30 let stara glasba, torej iz leta 1960, bolj oddaljena, kot se vam danes zdi tista iz leta 1990?»Zdela se mi je bolj oddaljena, a po drugi strani mi je bila ponudba glasbe iz šestdesetih let dosti bližja kot tista iz devetdesetih. Tako naša kot tuja. Zdi se mi, da je bila v času, ko je naša skupina nastala, pri nas kar nekakšna luknja, z izjemo Kreslina, Lovšina in Predina. Glasba je zadnja desetletja doživela velike premike, ogromno se je začelo dogajati na računalnikih in danes si lahko nekdo, ki ga nekoliko obvlada, naredi glasbo doma. Ne le elektronske, z računalnikom je mogoče narediti glasbo, ki se sliši, kot da je odigrana v živo na klasične kitare in bobne. Mi se nismo prilagajali trendom in smo obdržali pristen, prvinski, rokenrol zvok.«
Vse se je začelo s šolskim koncertom na Gimnaziji Šentvid leta 1990. Kadrovsko se je zasedba ustalila leta 1994, ko ste se pridružili bobnarju Jožetu Habuli, basistu Alenu Steržaju, kitaristu in avtorju večine skladb Guštiju ter kitaristu Danielu Gregoriču, ki je prišel leto pred vami. Kaj ste počeli pred Big Foot Mamo?»Kot otrok sem pet let igral violino. Potem sem si nesrečno s steklenico porezal roko in mezinec ni bil več primeren za igranje tega inštrumenta. Nisem bil preveč razočaran, saj je ostalo več časa za igro. Prvo skupino, RC rappers, smo imeli leta 1989. RC je bila kratica za rdeči križ in ta znak smo tudi uporabljali za našo javno podobo. Mislim, da je bil to prvi reperski bend v Sloveniji. V njem so bili zanimivi liki, vokali smo bili Marko Lekše, Ali Džafić, ki se je kasneje uradno preimenoval v Ali Ena in kasneje v Dalaj Eegola, in jaz. Na bobnih je bil JAMirko, Žiga Golob na basu. Imeli smo točno tri koncerte. Najprej smo v Hali Tivoli nastopili kot del božičnega koncerta, nato smo razprodali K4 in se predstavili v menzi študentskega naselja kot predskupina Petra Lovšina. Ko sem prvič nastopil z Bigfooti, sem bil pred tem le dvakrat na vajah z njimi. Bilo je na ljubljanskem gradu in spomnim se, da sem imel za rokavom usnjene jakne listek z besedili pesmi. Začeli smo s tujimi pesmimi, a je imel Gušti kmalu toliko materiala, da smo začeli nastopati z avtorsko glasbo. Po dveh mesecih od prihoda v bend sem odšel na služenje vojaškega roka v Šentvid, tako da sem na snemanje prve plošče hodil od tam kot vojak.«
Gušti se je poslovil
Po dobrih desetih letih obstoja je skupina prišla v dokaj nepredvidljivo obdobje, skoraj ste razpadli.»To je bilo leta 2001. Plošče so se takrat zelo dobro prodajale in založbe so pritiskale, naj čim prej pripravimo nov material. Prejšnja plošča je bila prodana v enormnih količinah. Glavni avtor Gušti je bil pod velikim pritiskom. Ves bend se je zavedal, da brez potrebnega časa ne moremo delati. Tudi prve nove pesmi, ki jih je prinesel Gušti, mi niso bile prav blizu. Nisem več vedel, ali bi se še šel to. Eni so govorili, da imamo težave zaradi pojava Siddharte, ki je postala popularnejša od nas, vendar to ni bil razlog. Dogovorili smo se, da ne gremo narazen, ampak naredimo enoletni premor. Leta 2002 smo se vrnili z novim kitaristom Zoranom Čalićem, ki je bil pred tem pri znamenitih hrvaških Majkah in brežiških Holder, Miha Guštin - Gušti pa je odšel na samostojno pot.«
Okrogle obletnice skupine ste redno zaznamovali. Sledi tridesetletnica. Četrtstoletno delovanje ste praznovali s koncertom v Stožicah. Se vam je že na začetku zdelo, da lahko napolnite tako veliko dvorano?»Za desetletnico smo nastopili v mali dvorani Hale Tivoli. Po petnajstih letih smo imeli koncert na Gospodarskem razstavišču z gosti. Mnogi so si ga najbolj zapomnili po sodelovanju z Ansamblom Lojzeta Slaka, ki je pol leta pred tem že nastopil na Rock Otočcu. 20 let delovanja smo zaznamovali s filmom in ob petindvajsetletnici nastopili v Stožicah. Ko smo začeli pripravljati ta koncert, se nam je zdelo, da bo dovolj velika za izvedbo mala dvorana Hale Tivoli, saj to ni bil več čas, ko bi bil rok osrednja glasba, ki jo posluša mladina. Vendar je bila naša blagovna znamka, ki smo jo negovali vrsto let, očitno zadosten magnet, da je prepričala večje število obiskovalcev. Mala dvorana je bila razprodana že v času dopustov sredi poletja, nato smo koncert premestili v veliko dvorano, in ko je bila tudi ta v štirinajstih dnevih, en mesec pred dogodkom, razprodana, smo se kot kavboji z Divjega zahoda hrabro odpravili v največji pokriti športni objekt v Sloveniji in tudi tega razprodali 14 dni pred prireditvijo. Sedaj se posvečamo tridesetletnici in spodobi se, da spet naredimo nekaj velikega. Potekajo pogovori s sponzorji, treba bo poskrbeti za promocijo… Razmere se precej hitro spreminjajo, nezadržno se povečuje pomembnost družbenih omrežij in sedaj se ena oseba v celoti ukvarja samo z objavami na spletu.«
Tudi med igralci
Imate tudi vi svoj delovni dan?»Seveda, vendar so ti dnevi zelo različni. Pride tudi čas, ko mi lahko ves dan v lepem vremenu mine ob daljšem sprehodu, na kolesu, ob ogledu tekme… Sicer pa imajo tudi zaposleni proste dneve in dopust. Imam s. p. in za svoje delo izdam račun, potem ko ga opravim. Imam kar nekaj birokratskih obveznosti, sestankov v zvezi s skupino ali določenimi samostojnimi projekti. Poleg nastopov z Bigfooti me včasih pokličejo, da na kakšni prireditvi sam zapojem. Pel sem na primer z Orkestrom Slovenske vojske. Svoj glas sem prispeval tudi v nekaj risankah, nastopal v dveh predstavah Gledališča Glej in nekaj filmih. Zdaj prihaja v kinodvorane grozljivka Tomaža Gorkića Prekletstvo Valburge. Igram lik Mileta, lokalnega kriminalca, zadolženega za oskrbo s prepovedanimi stvarmi, drogami, orožjem… Srečnega konca ne dočakam, saj me kmalu poje omara. V filmu nastopa zelo veliko igralcev, umirajo pa kot po tekočem traku. Tu so še obveznosti do sponzorjev, medijev… Z Avtohišo Real smo se dogovorili za sodelovanje s še enim tridesetletnikom, cliom. Novega clia bo dobil v enoletno uporabo vsak član benda. Ne nazadnje so tu še družinske obveznosti, predvsem dvakrat na teden, ko je žena v službi popoldne in sem jaz glavni družabnik otrokoma.«
Na prvem mestu glasba
Je bilo tudi vam grozno med snemanjem grozljivke?»Niti ne, pravzaprav je bilo komično. Sedaj, ko sem videl končni izdelek, pa lahko rečem, da zna film gledalce resno prestrašiti.«
Ko smo že pri oskrbi, s katero se ukvarjate v filmu, kako je bilo nekoč v zaodrju koncertov in kako je danes?»Rokovsko glasbo preveč istovetijo s sloganom seks, droge in rokenrol. Tega res ni bilo toliko. Poleg tega sem bil večinoma v resni zvezi. Zadnjih 10, 15 let smo dali na prvo mesto muziko. Prej se je včasih res zgodilo, da smo spili zaboj piva, še preden smo prišli na tonsko vajo. Bili smo mladi in telesa so več zdržala. Zdaj smo letom primerno bolj razvajeni. Še predolgo je trajalo obdobje, ko so nas za odrom čakale mrzle pice ali hladni hamburgerji. Naš menedžer Vlado Mihajlović se s pogodbo dogovori, kaj dobimo poleg honorarja. Je že lepo, da se pred koncertom usedemo v gostilno, nekaj pojemo in se pogovorimo. V zadnjem letu tudi prespimo po koncertu, če nismo blizu Ljubljane. Čeprav imam silno rad svoja otroka, verjemite, da ni najbolj prijetno priti ob štirih ponoči domov in biti čez nekaj ur deležen otroškega bujenja.«
Nekatere glasbene skupine so zahtevnejše od vas.»Odvisno od statusa. Vsak organizator ima mejo, do katere se mu splača iti. Imaš tudi bende, ki v pogodbo vnesejo ne vem kakšne želje, točno določeno hrano, pijačo, ki pa se je mnogokrat niti ne dotaknejo. Spomnim se skupine, ki je hotela imeti 100 brisač. Eni so zahtevali po 10 parov nogavic za vsakega glasbenika in spremljevalnega člana. Te še nekako razumem, bili so na turneji, nogavic niso prali, za tri mesece pa jih tudi niso imeli s seboj.«
Nekoč ste se pojavljali v rumenem tisku v zvezi z dekleti, o čem danes pišejo?»Niti ne vem, ali kaj pišejo, nisem ljubitelj tega tiska. Včasih mi pride kaj pod roke in se ob kavi namrščim ob prebiranju napihnjenih, približnih resnic. Sicer pa glede na to, da imava s partnerico dva otroka, nimam časa niti volje, da bi dal rumenemu tisku možnost, da bi pisali o stvareh, o katerih so pisali nekoč.«
