Zvoki saksofona, trobente, pozavne, tube in bobnov so odmevali med stenami stavb in se odbijali naravnost v bobniče, ko smo stopali vse bližje središču mesta. Glasba je počasi prevevala vse čute in pore telesa, roke in noge in boki so samodejno, brez sodelovanja zavesti, med hojo začeli poplesavati v odmevajočih ritmih. Vse glasnejša je postajala ta glasba nekakšnega pihalnega orkestra, dokler nas ni nenadoma, sredi ulice, presenetila gruča ljudi, ki so obkrožali skupino kakšnih desetih muzikantov v njenem središču. Vsi so plesali v enem samem zanosu in tudi glasbeniki so poplesavali skupaj s svojimi poslušalci ter ritmično premikali svoja trobila.
Duh, esenca, zaradi katere poeti, pesniki in muzikanti vseh zvrsti že skoraj stoletje romajo v to fantastično mesto na ameriškem jugu, je nedvomno še vedno živa. Ne tuji zavojevalci ne naravne katastrofe je niso utišale. Vsak ulični vogal je oder, bodisi pevca bodisi orkestra, tistih uveljavljenih in mladičev, ki s tolčenjem po praznih loncih šele odkrivajo svoje talente.
Obiskovalcu se zato mestoma zazdi, da bo zdaj zdaj, za naslednjim ovinkom, našel Louisa Armstronga ali Milesa Davisa, videl Janis Joplin, kako po francoski četrti išče svojega Bobbyja, da bo v sosednjem klubu naletel na koncert Jimija Hendrixa ter na terasi kolonialne hiše uzrl Boba Dylana in Bona Voxa, kako na kitari preigravata neke riffe. New Orleans resnično živi jazz in blues in vso preostalo glasbo tega sveta.
New Orleans kot referenca za nadobudne glasbenike
»Tukaj vsi igramo samo za napitnine,« v odmoru med koncertom svojega benda pove klarinetist Tim Bouyette. »Kljub temu se grebemo za mesto na odru. Vsak glasbenik, ki da kaj nase, si ta klub šteje za nujno referenco.« Eden najbolj legendarnih klubov na ulici Frenchman Street je The Spotted Cat. Majhen, slabih dvajset, morda petindvajset kvadratnih metrov velik in na videz zanemarjen bar je gostil marsikatero glasbeno legendo. Bourbon Street je vselej obljudena ulica, ki zadovolji površinske želje množice turistov, Frenchmen Street je ulica za sladokusce. Na slednji so drug za drugim posejani jazz klubi, na čigar lesenih odrih se dan in noč vrstijo koncerti. Pravijo, da lahko v eni sami noči na Frenchmen Street obiskovalec sliši v živo igrati več bendov, kot denimo v Chicagu v enem mesecu.
Vstopnin v klube praviloma ni, vsako noč, sedem dni v tednu pa se na posameznem odru izmenja med pet in sedem popolnoma neznanih bendov. Glasba je vselej kvalitetna in prihaja iz src glasbenikov v srca občinstva. Člani bendov se zavedajo, da bodo ob povprečni predstavi gostje odšli iz kluba, sami pa bodo to boleče občutili pri napitninah. Tako si noč za nočjo prizadevajo za čim boljše nastope in nazadnje požanjejo občudovanje ter spoštovanje.
»Zaradi tega kluba sem prišel v New Orleans,« pred vhodom v Spotted Cat omeni Roger Miller, okoljevarstvenik v svojih šestdesetih, doma nekje na severu. »Fantastično! Kaj tako izjemnega lahko doživiš le v New Orleansu.«
Gostje lokala praviloma tiho srkajo svoje pivo, marsikdo pleše, a nihče se zares ne pogovarja. Ko se poslušalec naveliča benda, mu ni treba dlje kot do sosednje stavbe, kjer je na odru drug, praviloma nič slabši, le drugačen band. Jazz, blues, swing, hiphop, reggae… nabor zvrsti, med katerimi lahko gostje izbirajo v eni sami noči, je skorajda brezmejen. Napitnine seveda niso obvezne, a domala noben gost si ne drzne zapustiti lokala, ne da bi v vedro pri izhodu vrgel bankovec za deset, morda dvajset dolarjev.
Tudi uličnim glasbenikom. Tisti, ki se trudijo, domov zagotovo odidejo s polnimi žepi. Njihovi množičnosti navkljub. Morda prav obljuba nagrade v zameno za trud glasbenike že desetletja privablja v to mesto.
Glasba in pokopališča
Nemara pa je v tem mestu poleg glasbe še nekaj drugega, prav tako nezadržno zanimivega in privlačnega?
»Prva stvar, ki jo opazite v New Orleansu, so pokopališča – britofi, hladna zadeva, so nekaj najboljšega, kar najdeš tam,« je pred štiridesetimi leti o bistvu New Orleansa ugotavljal Bob Dylan, ki ga je to mesto vedno znova klicalo k sebi.
»Ko greš mimo, poskušaš biti kar se da tiho, naj oni spodaj kar spijo. Grška, rimska pokopališča, palačasti mavzoleji, narejeni po naročilu, fantomski znaki in simboli skritega razkroja, duhovi žena in mož, ki so grešili in umrli in zdaj živijo v grobnicah. Tu preteklost ne mineva tako hitro. Zelo dolgo lahko ostaneš mrtev. Duhovi tečejo k luči, skoraj lahko slišiš težko dihanje – prikazni, vsi želijo nekam priti. New Orleans ima še vedno ta občutek, za razliko od mest, kamor greš in v njih ni več ničesar čarobnega. Noč te lahko pogoltne, hkrati pa se te sploh ne dotakne. Za vsakim vogalom je nekaj tveganega in idealnega in stvari samo tečejo. Za vsakimi vrati je nekaj obsceno radostnega, ali to ali pa nekdo sklonjeno joče. Len ritem se dviga v sanjavi zrak, ozračje pa utripa v duhu preteklih dvobojev, romanc, tovarišij… Vsega tega ne moreš videti, a veš, da je tu.«
Dylanovi Zapiski, v slovenščino prevedeni leta 2005, se berejo kot oris nekega časa in louisianskega prostora.
Bob Dylan, kasneje Nobelov nagrajenec za literaturo, poprej pa glasbenik, ikona in predstavnik, glas neke generacije, kar nikdar ni hotel biti, je v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja dojel, zakaj se venomer vrača v to na močvirju zgrajeno mesto tisočerih kultur. Tako kot toliko muzikantov pred in za njim je najel francosko vilo s tlemi iz marmornega mozaika in pustil čutilom, da so ga popeljala na dogodivščino, ter ustvarjal.
»Všeč mi je veliko mest, a New Orleans imam še raje. Vsak trenutek je tisoč različnih odtenkov. Vsak trenutek lahko naletiš na kak obred, ki časti neko bolj ali manj znano kraljico. Plemenitaši, ljudje z naslovi so kot nori pijanci, slabotno slonijo ob zidovih in se vlačijo po jarkih. Celo oni imajo morda zgodbe, ki bi jih bilo vredno slišati. Tu ni neprimerno nobeno dejanje. Mesto je ena sama dolga pesem. Vrtovi, polni mačeh, rožnatih petunij, opiatov. Svetišča, obložena z rožami, beli zimzeleni, bouganvillea in škrlatni oleander stimulirajo čute, v sebi se počutite glasno in dobro.«
»Ko je orkan Katrina zajel nekatera okrožja mesta, je voda zmehčala zemljo in les krst ter trupla so priplavali na površje,« Dylanove romantične legende z realnostjo prekine vodička Catherine Combs na enem najbolj legendarnih pokopališč v New Orleansu, Saint Louis.
Grobnice za mrtve – in žive
Ni urbana legenda; o tisočerih nerazpadlih krstah, ki so jih poplavne vode dvignile iz zemlje, nato pa jih je mogočna delta reke Misisipi naplavila na dvorišča, trge, ulice in v močvirja ter tako naravni katastrofi dodala še nekoliko bolj mračnjaško vzdušje, so pred dobrimi trinajstimi leti pisali celo osupli novinarji New York Timesa.
Te dni na pokopališčih nihče več ne poskuša biti čim bolj tiho. Ideala, ki ga je konec osemdesetih opisoval Bob Dylan, tam že zdavnaj ni več, pregnal ga je zvok bliskavic fotoaparatov in gruč radovednih turistov, ki se vse odtlej – morda (tudi) zaradi pevca ali pa nemara Brada Pitta in Toma Cruisa, ki sta s filmom Intervju z vampirjem (1994) še dodatno prispevala k njihovi popularizaciji – zgrinjajo na pokopališča. Zlovešče legende vsak dan sem priženejo množice, ki v svojem vraževerju že desetletja skrunijo grobove.
Tista o kraljici vuduja kreolskih korenin Marie Laveau denimo pravi, da bo duh pokojnice vsakemu, ki bo na njen grob narisal »XXX«, ob tem nanj trikrat potrkal in ga trikrat obkrožil, izpolnil željo. Ženska domnevno nadnaravnih sposobnosti je preživela skoraj celotno 19. stoletje in vse svoje tri može, ki so vsi po vrsti umrli v nepojasnjenih okoliščinah. Preminila je stara za tiste čase skoraj neverjetnih 80 let. Danes naj bi bile nadnaravne sile in morda sam duh vudujske kraljice še vedno utelešeni v majhnem mavzolejčku na pokopališču Saint Louis. Njena grobnica – pa tudi neka druga, za katero so nepoučeni romarji zmotno verjeli, da pripada njej – je bila tako desetletja tarča vandalov in je nazadnje končala v ruševinah. Zato se je mestna oblast odločila, da po temeljiti obnovi svoje kulturne dediščine zapre pokopališče za vse obiskovalce brez spremstva uradnega vodiča.
»Lahko ste tukaj, kolikor dolgo želite, a ves ta čas bom z vami,« nekoliko važno in docela poznavalsko svojo skupino opomni Catherine. »Niti za trenutek ne boste ostali sami,« se nasmehne v maniri, kot da bi tudi sama brala misli obiskovalcev, med katerimi je gotovo vselej nekaj vraževernežev, ki bi si želeli z obredom zagotoviti izpolnitev želja.
Najbolj predrzna sta bila pravzaprav Peter Fonda in Dennis Hopper, ki sta legendaren prizor svojega nizkoproračunskega filma Goli v sedlu (1969), v katerem prikažeta omamo LSD, posnela kar v eni izmed skupinskih grobnic na Saint Louisu – vključno s seksualnimi in drugimi eksplicitnimi kadri. To javno skrunjenje zadnjega počivališča nekega človeka je bilo začetek konca dojemanja tamkajšnjega pokopališča kot svobodnega prostora. Režiser in igralec sta marsikomu dala drzno idejo.
»Včasih smo pustili kakšno grobnico odprto in prazno, da smo obiskovalcem prikazali, kako potekajo pokopi. Potem pa so ljudje začeli lesti vanjo… se fotografirati v njej… izvajati obrede v njej… klicati duhove v njej… seksati v njej… včasih je kdo v njej prespal. Zato so zadnja leta vse grobnice zapečatene, pokopališče pa strogo zastraženo,« vodička skomigne z rameni.
Omejitev so s pridom izkoristili podjetni južnjaki, ki so iz teh vodenih ogledov po pokopališčih razvili čudaško obrt, od katere nekaj sto ljudi prav dobro živi. Polurna vodena tura po Saint Louisu stane dobrih 30 dolarjev, ki so jih organizatorji oklicali za prostovoljne prispevke. Večina obiskovalcev sicer na pokopališče ne pride zaradi Petra Fondeali Dylana, niti zaradi Marie Laveau, ampak zaradi belega piramidnega mavzoleja, zadnjega počivališča hollywoodskega igralca Nicka Cagea. Ne, ni nenadno umrl. Neka lokalna vedeževalka mu je bojda pred leti prerokovala, da ne bo posnel dobrega filma, dokler ne kupi grobnice na pokopališču Saint Louis. Nekaj ovir je vendarle moral premostiti.
»Pravico do pokopa na mestnih pokopališčih imajo le rezidenti New Orleansa, hkrati pa je čakalna vrsta obupno dolga,« Catherine oriše ne nepremostljivo težavo. »Zato je Nick Cage mestu daroval milijon dolarjev in mestne oblasti so nenadoma našle nekega njegovega daljnega sorodnika iz New Orleansa, preko katerega so opravičile odločitev za to, da Cageu prodajo parcelo na Saint Louisu. Za dodaten milijon je Cage to parcelo kupil in na njej postavil belo piramido, ki zdaj čaka na njegovo truplo.«
Igralec tudi po tem nakupu ni posnel omembe vrednega filma.
