Enaindvajsetega novembra 1916 ob šestih popoldne je cesar Franc Jožef svojemu osebnemu strežaju Kettlerju dejal: »Dela nisem končal, jutri ob pol štirih me zbudi kot običajno.« Bolan je zgodaj legel k počitku. Dve uri kasneje so njegovi zdravniki ugotovili, da 87-letnemu cesarju pešajo življenjske moči. Njegove zadnje besede so bile: »Truden sem.« Ob deveti uri in pet minut zvečer je umrl, kot so kasneje zapisali v Slovencu, »počasi, polagoma je vladar zaspal brez vsakega smrtnega boja«.
Dogajanje na večer smrti Franca Jožefa v veliki meri govori o tem, kakšen vladar je bil. »To, da je še nekaj ur pred smrtjo dejal, da ni postoril vsega in naj ga zbudijo zgodaj, popolnoma ponazori njegov odnos do bremena, ki ga je sprejel s kronanjem za cesarja leta 1848 – vse obdobje svoje vladavine je dobrobit monarhije, seveda na temelju svojih predstav, postavljal pred vse drugo v življenju,« meni zgodovinar Gregor Antoličič z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU in urednik zbornika o Francu Jožefu, ki je te dni izšel pri Cankarjevi založbi.
Tako predan je bil monarhiji, da je med podaniki veljal za očeta naroda, v zasebnem življenju pa je doživljal poraz za porazom: imel je oblastno mater Zofijo, ki se je vtikala v njegovo zasebnost; njegova sicer ljubljena žena Elizabeta, popularno imenovana Sisi, je tako sovražila dvorno življenje, da je raje potovala po Evropi, dokler je ni v Ženevi ubil anarhist; tudi njegov sin, prestolonaslednik Rudolf, je storil samomor. Franc Jožef je vse to prenašal kot strumen vojak. Z vojaško disciplino je vsak dan vstajal ob pol štirih zjutraj, pojedel kajzerico z maslom in se predal državniškim dolžnostim.
Trideset let mlajša ljubica
Manj je znano, da je imel Franc Jožef kar razgibano ljubezensko življenje. V zakon je stopil iz ljubezni in cesarico Sisi je iskreno ljubil. A cesar je imel tudi dve ljubici. »To, kar se je dogajalo na cesarskem dvoru za zaprtimi vrati, so vedeli le redki. Tudi po razpadu monarhije so tisti, ki so bili seznanjeni z zakulisnim dogajanjem na dvoru, v veliki večini zvesto molčali oziroma v svojih spominih zelo spoštljivo pisali o cesarjevem zasebnem življenju,« je opozoril Gregor Antoličič, »šele mnogo kasneje so se zgodovinarji začeli ukvarjati z razkrivanjem privatnega življenja cesarja, do tistega trenutka pa se je med ljudmi že uveljavila vsemogočna očetovska podoba Franca Jožefa, ki je nova dejstva o njegovi zasebnosti niso nikoli načela.«
Kljub temu je zdaj znano, da je imel skoraj petnajst let strastno razmerje z Anno Nahowski, petnajstletnim dekletom, ki jo je tedaj 45-letni cesar srečal med sprehodom v parku. To razmerje je bilo predvsem telesne narave, cesar pa se je vsaj po navedbah iz njenega dnevnika v njeni bližini obnašal kot vznemirjen najstnik. Njeni družini – bila je poročena – je dal toliko denarja, da so si kupili vilo ob schönbrunnskem dvorcu in jo je cesar lahko neopažen obiskoval. Nazadnje je z njo prekinil razmerje in ji izplačal visoko vsoto denarja za njen molk.
Tedaj pa je bil že v razmerju z igralko Katharino Schratt. »Prijateljevanje s Schrattovo je spodbujala celo cesarica Elizabeta, ki si je želela, da bi ob njenih dolgih odsotnostih nekdo cesarju krajšal čas in popestril njegovo vsakodnevno rutino,« je dejal Antoličič, ki je podrobno raziskal cesarjevo zasebno življenje. Igralka je na dvoru veljala za cesarjevo »prijateljico«, narava njune zveze pa je bila bolj osebna in postala je njegova družabnica.
Cesar kot turistična atrakcija
Kot rečeno: ljudstvo ni vedelo za cesarjeva razmerja in za vedno je ostal zapisan kot velik vodja naroda. Celo tako velik, da je še vedno ena glavnih turističnih atrakcij Dunaja. »Vsak turist, med katerimi je seveda tudi mnogo Slovencev, je ob prihodu na Dunaj na vsakem vogalu soočen s podobami Franca Jožefa, Sisi, morda še Mozarta ali Klimta. Drugih habsburških vladarjev tako rekoč ne vidimo. Zaradi tega ni presenetljivo, da je podoba Franca Jožefa tako prisotna tudi v zavesti Slovencev,« meni Antoličič. Ob tem opozarja, da zaradi tega ne vidimo pomena, ki ga je imel Franc Jožef za Slovence: »Čeprav Franc Jožef z mnogimi slovenskimi dosežki druge polovice 19. in začetka 20. stoletja ni bil neposredno povezan, je vendar s spremembami, ki jih je odobraval, ustvaril okolje, v katerem smo lahko Slovenci postavili temelje, na katerih smo zgradili svojo kulturno in politično identiteto.«
