Na turneji Ja samo pjevam je dokazala, da za dober koncert včasih zadostujejo glas, vrhunska glasbena spremljava in občinstvo, ki zna peti skupaj z izvajalcem. Skoraj polne Stožice so jo pričakale z navdušenjem, ki ga je bilo čutiti že ob prvih taktih. Ob spremljavi številne glasbene zasedbe je hrvaška pevka pripravila večer, v katerem so se prepletali nostalgija, plesni ritmi, humor in presenetljivo intimni trenutki. Bilo je vsega po malem, od evforičnega prepevanja do trenutkov, ko je pevki glas zastal, po licih pa so ji stekle solze.
Za začetek ni izbirala počasnega ogrevanja. Že uvodne Ovo će biti dobra noć, Uzbuna in Generale so napovedale večer, v katerem bo težko ostati na sedežu. Sledile so Paloma nera, Uno momento, Tarapana in Otrove. Ob znanih refrenih se je dvorana hitro spremenila v velik pevski zbor, v katerem je bilo včasih težko ločiti glas pevke od glasov občinstva.
Tokrat brez scenskih učinkov
Tokratna koncertna zasnova je bila nekoliko drugačna od velikih odrskih produkcij, ki smo jih pri Severini vajeni v Areni Stožice, kjer je nastopila že v letih 2013 in 2019. Namesto plesalcev in številnih scenskih učinkov je v ospredje stopila glasba. Številna spremljevalna zasedba, godala in trobila so znanim skladbam dodali nove odtenke, ne da bi jim odvzeli njihovo prepoznavno energijo. Nekatere so zvenele bolj mogočno, druge bolj čustveno, vse pa so dobile priložnost, da zadihajo tudi zunaj svojih radijskih in plesnih različic. Med občinstvom je bilo tako slišati, da nekatere skladbe zvenijo »prav filmsko«.
Poseben odziv je pričakovano sprožila Dalmatinka, ena skladb, ki so zaznamovale njeno zgodnjo kariero. Pesem je izšla leta 1993 na istoimenskem albumu, ki je pevko dokončno utrdil med vidnejšimi imeni hrvaške pop glasbe. Več kot tri desetletja pozneje njen refren še vedno pozna več generacij. Podobno je bilo ob pesmi Paloma nera, še eni uspešnici z istega albuma. Ob takšnih skladbah postane jasno, da Severinina glasbena zgodba ni zgolj zbirka hitov, temveč tudi zvočni spomin občinstva.
Sledile so Kao, Hajde zlato moje, Gas gas, Štikla in Dobrodošao u klub. Ob tem ni pozabila na ljudi, ki so pomembno zaznamovali njeno glasbeno pot. Spomnila je na sodelovanje s Sašo Lošićem, ki je zanjo napisal pesem Gardelin za film Petelinji zajtrk, ter na sodelovanje s Sašo Matićem. Tudi sicer je večkrat poudarila, kako veliko srečo je imela, da so njeno kariero spremljali številni kakovostni avtorji, od uveljavljenih glasbenih imen do mlajših ustvarjalcev, kot sta Jala Brat in Buba Corelli.
Še vedno močan spomin na težko obdobje
A pravi preobrat večera ni prišel ob eni od velikih plesnih uspešnic. Prišel je takrat, ko je Severina odložila vlogo samozavestne pop zvezdnice in z občinstvom delila del svoje osebne zgodbe. Ob spominu na sina in težko obdobje, ki ga je zaznamoval boj za skrbništvo, se je vzdušje v dvorani povsem spremenilo. Spomnila se je, da je v Stožicah nazadnje nastopila leta 2019, ko je preživljala eno najtežjih obdobij svojega življenja. Govorila je o bolečini zaradi ločitve od sina in o tem, kako drugače je danes, ko je znova ob njej.
Ob skladbi Virujen u te so jo začela premagovati čustva, nato pa je sledila Rođeno moje, pesem, posvečena sinu. Med izvajanjem so se na zaslonih predvajali njegovi posnetki, pevka pa ni več skrivala solz. »Tako človek lahko ponori, malo joče in se malo smeje,« je povedala.
Večer pa ni ostal dolgo v znamenju solz. Severina je znala vzdušje hitro obrniti v bolj sproščeno smer. Ko je izvedela, da ena od obiskovalk praznuje 18. rojstni dan, ji je skupaj z občinstvom zapela Vse najboljše. Ob tem je spregovorila tudi o svojih ustvarjalnih začetkih. Z nasmehom je povedala, da je bila že v srednji šoli precej ustvarjalna in da je takrat začela pisati pesem Prijateljice. »Takrat sem bila izjemno pametna in napisala sem pesem,« se je pošalila.
Za lahkotno pripombo pa se skriva precej bolj ganljiva zgodba. Severina je namreč pred časom razkrila, da je pesem posvetila pokojni sošolki Marici, ki je umrla v prometni nesreči. Besedilo je začela pisati že v srednji šoli, refren pa je dokončala leta 1991, ko je izvedela za njeno smrt. Sprva naj bi se skladba imenovala Hej, Marice, moja prijateljice, vendar je naslov pozneje spremenila, saj ni želela znova odpirati bolečine Maričinih staršev. Pesem je izšla na albumu Djevojka sa sela leta 1998 in je skozi leta postala ena njenih najbolj prepoznavnih skladb.
Občinstvo iz vse Evrope
V Stožice je na koncert prispelo občinstvo z vse Evrope. Med obiskovalci so bili ljudje iz Slovaške, Francije, Avstrije, Nemčije in Novega Sada. »Ni važno, od kod smo, važno je, da širimo ljubezen,« je poudarila pevka. Sporočilo, ki se je dobro ujelo z vzdušjem v dvorani, kjer so se ob istih refrenih srečevali različni jeziki, generacije in glasbene zgodbe.
Proti koncu večera je Severina znova poskrbela za dvig temperature. Ja samo pjevam, Djevojka sa sela in Kako je dobro videti te opet so občinstvo vrnile v razigran koncertni ritem. Posebno presenečenje je bila tudi Na Golici, ob kateri je bilo mogoče začutiti, da pevka dobro ve, kako nagovoriti slovensko občinstvo. Za sklep je izbrala še Italiano. Po dobrih dveh urah in pol se je dokončno sklenil, a občinstvo bi si očitno želelo še. Vzdušje v Stožicah je bilo tudi ob zadnjih taktih nabito z energijo, številni obiskovalci pa so še kar ostajali v dvorani, kot da bi upali na nadaljevanje koncerta. Večer se je tako končal z občutkom, da bi Severina lahko pela še dolgo v noč, ne da bi občinstvu zmanjkalo volje za prepevanje.
