Ta prispevek nastaja izpod peresa vašega dopisnika za božične travme, če se malo pošalimo. Da, čisto zares. In, po svoje, tudi hollywoodske travme. Ah, ta Amerika! Dežela priložnosti, hamburgerjev in – ko pride december – industrijskega kompleksa božične romantike. Če ste kdaj prižgali Netflix med novembrom in januarjem (ali pa morda zgolj spremljali spored na Pop TV in Kanalu A), ste bili priča fenomenu, ki je hkrati grozljiv in fascinanten. To je kinematografski bombon, ki je preveč sladek, umetno obarvan, a ga vseeno pojemo, ker je … pač tam.
Dovolite, da za vas seciramo to posebno zvrst umetnosti božičnega filma (če temu sploh lahko sploh rečemo umetnost, zaboga), kjer logika umre, da bi ljubezen lahko živela.
Pojdimo po poti tipičnih elementov tega kiča, z vidika, recimo, francoskega umetniškega kritika.
I. La Femme Fatale (s prenosnim računalnikom)
V osrčju vsakega ameriškega božičnega filma je Ona. Običajno ji je ime Holly, Noel ali Carol (kakšna subtilnost!). Je uspešna karieristka iz velikega mesta (New York ali Chicago). Nosi bež plašče, pije kavo iz kartonastih lončkov in – to je ključno – sovraži božič.
Zakaj? Ker je prezaposlena s korporativnim prevzemom ali oglaševalsko kampanjo za pasjo hrano. Ima zaročenca po imenu Brad ali Greg, ki nosi bluetooth slušalko in ga zanima samo borza. Kakšna groza.
II. L'Homme Rustique (drvar z občutljivo dušo)
Nato ona odpotuje. Morda mora prodati staro družinsko posestvo, morda je njen avto obtičal v snežnem zametu. V vsakem primeru pristane v mestecu z imenom Snow Falls ali Evergreen Creek.
Tam ga sreča. Njega. Lokalnega junaka.
On nosi izključno kariraste srajce (le flannel). Je tesar, lastnik propadajoče pekarne ali pa prodaja božična drevesa, ki jih poseka z lastnimi rokami in solzami sreče. Je vdovec (ker ameriški božični junaki ne smejo biti ločeni, to ni dovolj romantično) ali pa ima psa, ki je pametnejši od župana mesta.
III. Le Grand Konflikt (ki to ni)
Dramaturgija je zapletena kot recept za toast.
Srečanje: ona se zaleti vanj in polije vročo čokolado po njegovi srajci. On se nasmehne, ona zavije z očmi.
Montaža: ona mora rešiti mestni festival piškotov. On ji pokaže, kako se okrasi jelka. Brad kliče iz New Yorka, toda signala ni. C'est la vie, takšno je pač življenje.
Čudež: začne snežiti. V Ameriki sneži samo takrat, ko se ljudje poljubljajo. Ste kdaj opazili? Nobene brozge, nobenega sivega snega ob cesti. Samo čisti, beli, deviški sneg.
Klasični primeri
Poglejmo konkretne primere iz zlatega arhiva, klasike. Samo tako boste razumeli globino tega kulturnega fenomena, primerkov, ki žalijo intelekt, vendar grejejo srce.
1. Falling for Christmas (kot bi rekli po domače: Nekam pasti za božič)
Siže: Lindsay Lohan igra razvajeno dedinjo hotela, ki po smučarski nesreči izgubi spomin. Reši jo (uganili ste) vdovec z majhno, srčkano hčerko in propadajočim penzionom. Mimogrede, v filmu nastopa tudi Kranjska Gora, kar je pravzaprav za slovenskega gledalca vrhunec doživetja.
Strokovna ocena: absurdno. Kako lahko nekdo izgubi spomin, a si zapomni besedilo pesmi Jingle Bell Rock? Ampak Lindsay nosi čudovite smučarske obleke, zato ji odpustimo. Très chic.
2. A Christmas Prince (Božični princ)
Siže: novinarka se vtihotapi v grad izmišljene evropske kraljevine (kjer vsi govorijo angleško z britanskim naglasom), da bi dobila zgodbo o princu, plejboju. Namesto škandala najde ljubezen in na kronanju nosi allstarke.
Strokovna ocena: to je žalitev za vse evropske monarhije. Toda ko se vozijo s sanmi skozi gozd, si človek zaželi abdicirati in postati kmet.
3. The Holiday (Počitnice)
Siže: Cameron Diaz in Kate Winslet zamenjata hiši. Ena gre v sončni L. A., druga v zasneženi Surrey. Ena joče v vili, druga se zaljubi v Juda Lawa v koči.
Strokovna ocena: edini film na tem seznamu, ki ima dejanski proračun. Jude Law z očali in volnenim puloverjem je verjetno razlog za globalno segrevanje. Magnifique.
Le guilty užitek
Zakaj to sploh gledamo? Zakaj mi, cinični Evropejci, ki beremo Sartra in pijemo rdeče vino, preživimo december ob gledanju ameriških zvezdnic, kako pečejo medenjake?
Ker je svet zunaj hladen in kaotičen. V teh filmih pa ni inflacije, ni politike in edina nevarnost je, da zmanjka cimeta. Na koncu ona pusti Brada in njegovo kariero v New Yorku, da bi prodajala ročno izdelane sveče v Vermontu.
Je to realistično? Seveda ne. Je to neumnost? Absolutno.
Toda ko se na ekranu prižgejo lučke in se par poljubi točno ob polnoči … si človek ne more kaj, da ne bi vzdihnil in si natočil še enega kozarca vina. Na zdravje ameriškemu kiču.
