Islandija že od leta 1968 živi po lastnih pravilih in se ne ozira na sezonske spremembe časa, ki v Evropski uniji še vedno sprožajo burne razprave.
Fenomen polnočnega sonca proti zimski temi
Glavni razlog za vztrajnost pri enem času je njihova posebna geografska lega. Poleti sonce na Islandiji skoraj ne zaide, kar ustvarja fenomen polnočnega sonca, pozimi pa dnevna svetloba traja le nekaj ur. V takšnih ekstremnih razmerah premikanje ure ne bi prineslo nobene dejanske koristi – svetlobe se preprosto ne da "raztegniti" z odločitvijo vlade.
Že leta 1968 so tamkajšnje oblasti ugotovile, da prestavljanje ure prinaša več škode kot koristi. Državljani so se pritoževali nad motnjami spanja in biološkega ritma, dodatne preglavice pa je povzročala organizacija zračnega prometa. Za državo, ki je močno odvisna od natančne logistike in je izolirana sredi oceana, je bila vsaka dodatna komplikacija odveč.
Čas naravno "zamuja"
Zanimivo je, da Islandija uporablja univerzalni koordinirani čas (UTC+0), čeprav je geografsko precej bolj zahodno. To pomeni, da sonce na tem otoku glede na uro naravno "zamuja" – poldne po uri se namreč ne ujema s trenutkom, ko je sonce najvišje na nebu. Če bi Islandci uvedli še poletni čas, bi bila razlika med položajem sonca in uro še večja, kar bi popolnoma porušilo naravni ritem dneva.