Njegov telefon neprenehoma zvoni že sedem dni, tujci, ki jih srečuje na cesti, ga sprašujejo, ali je nosil hlače, drugi moralizirajo, da je grdo ravnal s hčerjo, spet tretji odpirajo sociološke razprave na temo rase, spolne enakosti, sodobnega starševstva in dela od doma. Vse to in še več je prejšnji teden sprožil posnetek intervjuja s profesorjem političnih ved na univerzi Pusan Robertom E. Kellyjem na BBC, ki se je namesto debate o političnih razmerah v Južni Koreji sprevrgel v družinsko situacijsko komedijo.
Vprašanje, koliko od 20 milijonov ljudi, ki so si ogledali intervju, med katerim sta v Kellyjevo delovno sobo vdrla njegova štiriletna hči in osemmesečni sin, danes ve, o čem je govoril Kelly, zagotovo pa se prav vsi dobro spomnijo, kaj se je dogajalo okoli njega. Na primer tega, kako sta v sobo priplesala otroka in kako je za njima privihrala azijska ženska in se, medtem ko je na stol prikovani Kelly v zadregi momljal oprostite, vrgla na malčka. Vmes pa rušila vse okoli sebe, dokler otrok ni končno porinila skozi vrata in jih plazeča se zaprla za sabo.
Drugi intervju je predsodke samo potrdil
»To je moj vsakdan, samo da nimam filipinske gospodinje,« je takrat video komentirala kolegica, mama šestletnega otroka, ki dela od doma. Ena od mnogih, ki poskušajo loviti ravnotežje med službo in družino, in ena od mnogih, ki so bili zmotno prepričani, da je ženska na posnetku varuška oziroma gospodinja. Ne pa žena, kot se je izkazalo v naslednjem intervjuju Kellyja za BBC, v katerem je v družbi svoje partnerice Jung A Kim, učiteljice joge, odgovoril na nekaj vprašanj, ki si jih je zastavljal svet. Tudi na to, kako se je počutil, ko so ljudje, polni rasnih stereotipov, ženo zamenjali za varuško.
A če bi prvi intervju, ki se je sprevrgel v družinsko kolobocijo, lahko odpravili kot komedijo, iz katere je nastala sociološka analiza, je drugi intervju samo potrdil, da je ta še kako potrebna. Novinar BBC je namreč vprašal: »Bob, ste bili presenečeni nad namigovanjem, da je Jung A varuška in ne vaša žena?«, čeprav je ta sedela tik zraven njega. Kot da bi izobraženi beli moški o tem, kako se počuti azijska ženska in kako so ti dogodki vplivali nanjo, lahko vedel kaj več od nje same. Novinar je s tem samo potrdil vse predsodke, ki so udarili na plan z videom, češ, azijska ženska v hiši belega moškega je lahko le gospodinja, varuška, maserka, prostitutka ali kvečjemu plačana žena. Nikoli pa preprosto žena.
Zgodba vseh staršev, ki delajo doma
Jung A je novinarjevo ignoranco ignorirala in vskočila s svojim odgovorom, v katerem je ljudi pozvala, naj se ob videu zabavajo in ne prepirajo, z njo pa se je strinjal tudi mož. »Nisva naklonjena temu, da postaneva predmet sociološke disertacije,« je Kelly izjavil v enem od intervjujev po sredini tiskovni konferenci, čeprav je z Jung A, ki jo je spoznal v trgovskem središču v Seulu kmalu po svojem prihodu v Južno Korejo leta 2008, dal jasno vedeti tudi to, da ju je napačna domneva vseeno nekoliko prizadela. Tako kot verjetno tudi komentarji, da je grdo ravnal s štiriletno Marion, ko jo je z roko poskušal poriniti za stol.
Prav neverjetno, s čim vse so si ob v prvi vrsti zabavnem posnetku dali opraviti gledalci. Kelly bi moral vstati in otroke spraviti iz sobe sam, Kelly bi se z otrokoma moral igrati in vmes odgovarjati na vprašanja, Kelly bi moral zakleniti vrata, Kelly ne bi smel odrivati hčerke, Kelly ni profesionalec, bi ga lahko jemali resno, ker dela doma, so komentirali na družbenih omrežjih, s tem pa spodbudili vrsto razprav o kulturnih normah in današnjem življenjskem slogu. Od tega, kako gledamo na rasno mešane zakone in kako ravnamo z otroki, do tega, kako obravnavamo tiste, ki delajo od doma, in kako obravnavamo starše, ki delajo. Odprli so, skratka, vse tisto, kar pritiče današnji globalizirani in digitalizirani dobi, v kateri lahko delamo ali moramo delati kjer koli in kadar koli.
Kelly se je, ko so mu v sobo vdrli otroci, z novinarjem BBC pogovarjal po skypu ob sedmi uri zvečer, potem ko je za različne radie in televizije kot poznavalec vzhodne Azije ves dan komentiral nemirno politično stanje v Južni Koreji. In zavore, v tem primeru vrata, ki jih je pozabil zakleniti, so popustile. »Moje resnično življenje je udarilo skozi umetno prevleko, ki sem jo ustvaril na televiziji. Gre za nekaj, s čimer se lahko poistovetijo starši, ki delajo,« je pozneje povedal Kelly, ki je mislil, da po katastrofi na BBC nikoli več ne bo povabljen na nobeno televizijo. A bolj se ne bi mogel motiti. Skupaj s svojo družino je vsaj za nekaj časa postal svetovna zvezda, njihova prigoda pa je odprla tudi nekaj očitno prepotrebnih debat. Pa s tem ne mislimo tiste, ali je med intervjujem nosil hlače ali ne.
