Učiti se zase?! WTF?!
Toda zdaj je šola za mano, sem jo pa dolga leta doživljala kot mati; če seštejem tri osnovne šole, tri srednje šole in tri fakultete, to res nanese. Zato bom tokrat pisala zgolj kot eden od staršev in kot ta inštanca ugotavljam, da je šola še vedno zelo stresna sama po sebi in da ta stres povzročamo (poleg učitelja ali dveh na vsaki šoli, ki nikakor ne bi smela opravljati tega poklica) – predvsem mi. Starši. Sama sem bila ultra permisivna mati. Predvsem zato, ker se mi ni dalo. Imela sem sicer zelo slabo vest, ko sem poslušala druge matere, ko pripovedujejo o tem, kako cele ure presedijo z otrokom pri učenju in delanju nalog. Saj ne rečem, da jaz nisem. Ampak samo, če je bilo res nujno in ni bilo nikogar drugega v bližini, da bi vskočil. Pač nimam pretiranega potrpljenja, pri matematiki sem razumela snov samo do tretjega razreda osnovne, pri slovenščini pa že v prvem razredu ne več, ker se je od tedaj spremenilo toliko pravil.
Verjetno se je to poznalo tudi na ocenah mojih hčera, zato sem bila raje tiho, ko so se tiste druge mame hvalile s svojimi odličnjaki, pa če so še tako vprašujoče mežikale vame. Sem jih pa zelo občudovala. Prezirala sem neke druge mame. Tiste, ki so hodile ob koncu leta, običajno z darili, k učiteljem in prosjačile za boljšo oceno. Nekatere so grozile, nekatere so se cmerile. V glavnem pa ni šlo za to, da bi jim dali pozitivno zaključeno oceno namesto zakoličene negativne. Ne! Večinoma so se greble za petice namesto štiric: »Ker naša Marička zdaj ne bo odlična, pa tako pridna je in se ves čas samo uči!« Pa smo vsi vedeli, da Marička ni pridna, da se prav nič ne uči, temveč ves dan dela selfije. Zdaj pa naj mi kdo pove, kako bo nekdo Maričko kasneje v življenju prepričal v to, da si je treba vse zaslužiti z lastnim trudom in da ti ni nič k riti prineseno.
Ocene so torej še vedno stres. Ocene so še vedno odločilen faktor, ki definira učence. Njihovo osebnost in nadarjenost. Njihovo vse. Kdor ima čedne številke v redovalnici, je zanesljiv, pameten, ni naporen in z njim ni dosti dela. Tisti, ki ima v redovalnici nanizana bolj anoreksična števila, pa je lump, lenuh zabit in z njim so vedno kakšne sitnosti. Seveda vsi vemo, da včasih niso pravične, da jih včasih delijo tudi glede na oseben odnos. Da se nemirnim in predrznim učencem pogosto avtomatično dajejo nižje ocene, kot bi si jih zaslužili, ker jih s tem morda celo podzavestno kaznujemo in jih želimo s tem disciplinirati ali se celo maščevati za vse živce, ki so nam jih požrli. In obratno.
Nemara sem ga kot mati biksala tudi glede ocen. Od svojih hčera niti enkrat nisem zahtevala, da se učijo za odliko. Nikoli nisem, kot mnogi, ki čutijo pedagoško poslanstvo, nakladala, naj se učijo zase in za svojo prihodnost, in ne za ocene, kar je jako komična praksa. Kako bo nekdo, mlajši od dvajset ali celo trideset let, to sploh lahko razumel?
»Učiti se zase?! WTF?!« vam bo rekel vaš mladič. »Kako lahko karkoli tako zoprnega, kot so učenje in naloge, medtem ko se okrog hiše ali po internetu dogaja toliko zanimivega – počnem zase?! LOL! Halo?!«
Zato sem jim poskušala vbiti v glavo, da se stvari, ki jih ne zanimajo, učijo samo zato, da bodo pač izdelale razred. Ali nabrale dovolj točk za nadaljnje vpise, pa tudi če jih ne bodo, so še druge poti za izpolnitev njihovih poklicnih želja (če jih sploh že poznajo). Samo da so težje.
Dol z diktaturo ocen!
In tako je tudi bilo. Če je padla kaka negativna ocena, tega niso skrivale pred mano, in potolažila sem jih, da to ni noben konec sveta, tri dni se bodo učile pol ure dlje in popravile oceno. Če je padla dvojka, sem rekla, naj se ne sekirajo, da imajo le redki ljudje vklesano v nagrobnik: TU POČIVA JOŽICA, KI JE IMELA V SEDMEM RAZREDU DVOJKO IZ FIZIKE. PO TEM JO BODO POMNILI MNOGI RODOVI, ZATO NAJ SI NE DRZNE POČIVATI V MIRU. Če je bila trojka, smo šli na torte, če je bila štirka, pa na kosilo. Morda je bila kdaj tudi kakšna petka, vendar mi zanjo niso upale povedati, ker so vedele, da bi na ta račun cel teden veseljačila po vasi. Zakaj sem tako ravnala? Ker sem se spomnila anksioznih stanj, ki so jih v meni sprožali šolske naloge in testi. Zaradi strahu pred slabo oceno sem zablokirala tudi, kadar sem slučajno znala snov. Potem pa je prišlo sramovanje in občutek krivde, ker sem razočarala starše, sorodnike in učiteljico.
Res je občutek, ko dobiš odlično oceno, naravnost evforičen in je tvoj trud poplačan, toda zaradi tega, ker si dobil slabo, ne bo Saturn strmoglavil na Zemljo. Toda tvoja okolica se pogosto obnaša tako, kot da bo. Zato ob koncu šolskega leta marsikateri dijak, pa tudi osnovnošolec, ki bi moral prinesti domov slabo spričevalo, pobegne od doma ali poskuša celo narediti samomor. In skoraj vsako leto vsaj enemu tudi uspe. Poznam tudi nekaj mularije, ki staršem sploh niso povedali, da imajo popravce. Cele počitnice so se skrivaj gulili in trepetali pred razkritjem. Pa hvala za take počitnice! Tudi pri nas doma smo že imeli popravce in enkrat smo celo ponavljali razred. Takrat sem jim močno stala ob strani in si prizadevala, da niso obupale. Pa kaj? Moje hčere so zdaj kljub temu akademsko izobražene.
Zato ob začetku tega šolskega leta želim vsem staršem predvsem dobre živce. Pa da ne bi zapadli v stare gnile vzorce, da se tudi nas ocenjuje, kako uspešni smo kot starši, po ocenah našega otroka. Uprimo se tej strahovladi. Če je vaš otrok sam dovolj ambiciozen in ima jasne cilje za življenje, bo za to poskrbel sam, z nekaj naše podpore, seveda. Drugim pa res ni treba, da so živčne razvaline že pred desetim letom in da bi se namesto s tem, koliko golov so dali ali kateri ima lepše selfije, hvalili, kdo ima boljšega psihiatra.
Dol z diktaturo ocen! Dol z lažno elito boljših učencev! Aja – in dol z devetletko, nazaj osemletko!
