Pravi, da je v življenju doživela, preživela in predelala veliko kriz in iz vsake je izstopila močnejša, še pogumnejša. Desa Muck je ena najbolj branih slovenskih pisateljic, v zadnjih 20 let so si njenih 51 knjig samo v splošnih knjižnicah izposodili že več kot milijonkrat, lani, recimo, je zabeležila 56.336 izposoj. Piše predvsem poučne in zabavne zgodbe za otroke in mladino pa tudi romane in kolumne za odrasle. Po njenem romanu Panika so posneli tudi celovečerni film.
Kot turistka v Ljubljani
Za pogovor smo se dogovorili kar pri njej doma. Pravi, da v Ljubljano pride le poredko, čeprav je v prestolnici živela več kot trideset let. Kot pravi, se ji je zamerila. »Nazadnje sem bila tam pred dvema letoma, ko sva z Igorjem v stari Ljubljani izbirala poročna prstana. Kot turista, med množico tuje govorečih ljudi sva se popeljala s kavalirjem, vsi pa so naju ogovarjali v nemškem oziroma angleškem jeziku, povsod pa sami lokali. Res je lepa, ampak to ni več moja Ljubljana,« je povedala Desa.
Na domačiji v Mokronogu, ki jo je projektiral arhitekt Jože Plečnik, nas je najprej pričakala simpatična in glasna psička. Kot prava čuvajka ni nehala bevskati niti, ko jo je v naročje dvignil Igor Blažina, Desin mož, ki nas je povabil na dvorišče. Po krajšem spoznavanju, tudi z nezaupljivo kosmatinko, je iz hiše prišla Desa. Z močnim stiskom rok nas je povabila k vrtni mizi, ki jo je izbrala za kraj pogovora, sama pa se je udobno namestila – kje drugje kot – na gugalnici. S skodelico kave v roki, za katero smo kasneje izvedeli, da je ena tistih, ki jih zbira. In medtem, ko je čakala na vprašanje, ji je pogled odtaval do montažnega bazena: »Vsako jutro, če je le vreme, plavam. Tudi danes sem, pred najinim pogovorom,« pravi in doda, da z možem počitnic ne načrtujeta, saj imata na domačiji vse potrebno udobje. Tudi karantene ni občutila, saj je vedela, kaj nas bo doletelo. »Ko sem videla prve slike iz Wuhana, sem vedela, kaj nas čaka. Kot nekakšen deja vu po vseh filmih, ki sem jih gledala že pred leti in so govorili o katastrofah epidemije različnih virusov,« je povedala. Čas karantene je izkoristila dobro. Poleg tega, da je vsako dopoldne po družbenem omrežju otrokom 50 dni brala svoje pravljice, je tudi veliko kuhala. »Kdo pa ni. Mislim, da smo v tem času skoraj vsi veliko in zelo dobro jedli. Ves čas sem nekaj na novo ustvarjala, se pogovarjala z zelenjavo, ki mi je prišepnila glede začimb, ki bi jed odlično dopolnile,« je v smehu pojasnila svojo karantensko kuhanje Desa, sicer zaprisežena vegetarijanka. Na vprašanje, ali lahko potemtakem od nje kmalu pričakujemo tudi kulinarično knjigo, z vso resnostjo odgovori: »Nikakor. Kuham iz glave, sestavine kombiniram po občutku, prav tako začimbe,« je povedala in se pohvalila, da sta z možem v času karantene zasadila vrt. »Predvsem s krompirjem in fižolom. Zdaj sva pripravljena, če bomo jeseni znova v karanteni.«
»Sedeča babica bom«
Zaradi bolečin v hrbtu, ki sogovornico ovirajo pri vsakdanjem delu, je največ fizičnega dela padlo prav na moža Igorja. »Tudi zato sem se odločila, da naslednje leto postavimo nekaj visokih gred, ki jih bom lahko obdelovala tudi sama,« pojasnjuje, da nikoli ni znala prositi za pomoč: »Vse sem in še vedno, kolikor mi zdravje dopušča, naredim sama. Grozno je gledati moža, ki je tako priden, delaven in tako veliko naredi sam.« Tudi danes že odrasle hčerke ji večkrat očitajo, da jih je preveč razvadila, da je veliko stvari opravila namesto njih.
Ko steče beseda o njenih odraslih hčerkah, je nekako logično, da sledi vprašanje o želji po vnukih. Desa nikoli ni skrivala, da ima rada otroke. Če bi imela možnost, bi jih imela vsaj štiri. Na vprašanje, ali že z nestrpnostjo čaka na vnuke, pa skoraj poskoči z gugalnice: »Sploh si ne upam tega omenjati hčeram. Bi mi takoj očitale, da pritiskam na njih. Tako ali tako ni moja stvar, ali bodo imele otroke ali ne. A po tihem priznam, da želim imeti vnuke,« je povedala in hitro dodala, da ne bo babica, ki z vnuki leta in pleza naokoli. »Sedeča babica bom. Z njimi se bom veliko pogovarjala, jih poslušala in jim brala.«
O Anici, Lučki in blazno resnih težavah
Desa Muck je že pri sedmih letih stopila na oder, prvo žepnino je zaslužila s pisanjem ljubezenskih romanov. Lahko bi celo trdili, da je edina slovenska pisateljica, ki je svojo besedno kariero, pod psevdonimom, začela s pisanjem patetičnih ljubezenskih zgodb. Kasneje je za pubertetniške najstnike ustvarila lik tete Justi in najprej v Anteni, kasneje pa v Pilu mulariji z nasveti pomagala pri težavah od poljubljanja in prve ljubezni do mesečnega perila in mozoljev. Sledili so mladinski ljubezensko obarvani romani. A splošno mnenje je, da je vedno pisala bolj za punce kot za fante: »Bo držalo,« je povedala: »Res težko pišem o težavah fantov, saj sem živela s tremi najstnicami, vsaka pa je imela svoje težave. Sem pa vesela, da sem se z njimi od nekdaj veliko pogovarjala. O fantih, zunanjosti, o šoli. Pa tudi sama sem bila najstnica.«
Ponatis knjige Hči Lune
Proti koncu pogovora pogled ponosno zajadra v naročje, kjer čaka na svojo pozornost ponatis knjige Hči Lune, ki je tokrat izšla pri založbi DZS. Čeprav je knjigo napisala leta 1995, se dojemanje in razmišljanje najstnikov, kot meni Muckova, ni tako bistveno spremenilo. Še vedno so tu podobni strahovi in problemi, ki lahko življenje najstnikov spreminjajo v pekel. »Knjiga je dopolnjena z mojim predgovorom, izdajatelji pa so na koncu dodali bralcem veliko zanimivih vprašanj, povezanih z vsebino, ki bo mladim bralcem v pomoč, posebno če bo knjiga ponovno na seznamu šolskega domačega branja in jo bodo morali prebrati do konca,« je namignila o pred kratkim izdani knjigi.
Pogovor se je ob koncu kar nekako nehote navezal na staranje. Ki je, kot pravi Desa, zanimivo. Nekoč je dejala, da so petdeseta najlepša leta za žensko. Danes jih šteje šestdeset in še nekaj. »Kaj še nekaj, v sedemdesetih sem. Ampak starosti se ne bojim.« Pa tudi dneva, ko se bo morala upokojiti. Pravi, da bo morala delati še naprej. Morda malo manj, a dokler bodo besede na papirju tekle, ne bo nehala. A o načrtih ne govori rada, zato tudi o naslednjem projektu ni hotela nič povedati. Tudi prav, morda pa bo to nov razlog za obisk in klepet.
