Z recenzentko knjige Milanko Trušnovec, ki je odkrito povedano zaslužna, da ima knjiga rep in glavo, sva med pogovorom prišla do sklepa, da je veliko pesmi ironično-satiričnih, nekaj ljubeznivo sarkastičnih ali samo ljubeznivo ljubezenskih. Bralec lahko med prebiranjem moje poezije spozna moje razmišljanje skozi vsa leta mojega ustvarjanja. Od prvih poskusov pisanja v skupini Kuzle pa do pesmi, ki so nastale lansko leto.
Od kod besedilo za uspavanko?Bil je trenutek. Bil sem zaspan. Ne, resno – šlo je le za igro besed in iskanje različnih slogov. Lahko rečem, da je bil le preblisk. Prav zato, da bralec med prebiranjem moje knjige spozna in začuti mojo raznolikost. Med pesmimi so tudi trije prevodi v italijanski jezik in prav ponosen sem, da jih je prevedla prav Jolka Milić.
V knjigi je tudi 27 besedil popevk, od Kuzel do skupine Kingston. Kako drugačno je besedilo, napisano za branje, od tistega za petje?Tudi sam menim, da ljudje velikokrat površno prisluhnejo pesmi. Morda jim v glavi ostane melodičen refren, sicer je to to. Prav tako je povsem drugačen občutek izdati zgoščenko ali knjigo poezij. S knjigo v roki lahko povem, da sem ponosen na vse, kar smo naredili. Ko ustvarjaš pesem za glasbeno popevko, moraš biti pozoren na ritem, prav tako se moraš držati nekaterih nenapisanih pravil. Pri poeziji mi ritem ni toliko pomemben kot sama sporočilnost. Prav tako mi je ljubša sporočilnost, ki jo ima pisana beseda.
Dotakniva se obdobja Kuzel. Besedila, ki ste jih takrat zapisali, imajo težo tudi danes.Zanimivo je, da lahko marsikatero besedilo iz tistega obdobja postaviš v današnji čas. Seveda se čuti, da sem imel takrat 17 let, morda kakšna beseda na trenutek deluje nekoliko otročje, pa vendar besede tako kot takrat tudi danes zarežejo. V pesmih, ki sem jih pisal v obdobju punka za Kuzle, ni nekega globokoumnega nakladanja. Ampak tako, kot znam – naravnost kot šus v glavo.
Kakšne pogoje pa ste imeli, kot punkovski Idrijci, ki prihajajo iz province, za samo ustvarjanje?Še danes menim, da smo se imeli prav fino, in nikoli nismo čutili kake zavore, ker smo prihajali iz province. Prav tako je bila scena močna v Metliki (Indust bag), zanimive pa so bile tudi Gnile duše iz Ormoža. Punk je prišel pravi čas, v naša najstniška leta. Srkali smo vse, kar se je srkati dalo, od same muzike do pogleda na svet. Kadar se je le dalo, smo hodili v sosednjo Italijo in kupovali nove plošče, ki so takrat bruhale na trg, in poleg punka tako spoznavali ska, reggae, new vave… Prijetni časi.
Domače »igrišče« Kuzel pa je bil idrijski park.Zanimivo je bilo, da smo bili člani Kuzel sosedje, po dva iz vsakega bloka. Prijatelji torej, ki smo si določili, kateri inštrument naj kdo prevzame. Z vsemi člani še zdaj veliko sodelujem na različne načine. Imeli smo odlične pogoje za vadbo, ustvarjanje. Mladinski odsek nam je odstopil svoj prostor, tudi krajani, ki so nas sprva gledali bolj čudno, so se na nas počasi navadili. Zdaj samo čakamo, kdaj nam odkrijejo spominsko ploščo na trgu. Če nismo vadili in ustvarjali novih pesmi, smo viseli v lokalnem parku in modrovali o tem, kako rešiti svet.
Zanimivo je, da je prvi samostojni album z naslovom Še pomnite Kuzle, tovariši? izšel šele leta 2010, torej trideset let po tistem, ko je skupina razpadla. Zakaj?Nekako smo hoteli zaznamovati delovanje Kuzel, a ne s koncertom, ker smo ocenili, da bi to mejilo na karikaturo. Nasploh mi ta ponovna združenja starih bendov nekako niso všeč. Žal avtentični posnetki naših pesmi obstajajo le na tehnično izredno slabih demo posnetkih, zato smo se odločili za morda nekoliko nenavaden pristop in del svojih skladb posneli povsem na novo. Seveda s ciljem, da ohranimo pristnega duha časa, v katerem so skladbe nastale. V dveletni karieri Kuzel je nastalo več kot petdeset pesmi, sami smo jih posneli 21. Vključno z najbolj znano skladbo Vahid Vahid in seveda originalno izvedbo skladbe Moja mama, ki sta jo pozneje posneli tudi skupini Videosex in Big Foot Mama.
Zelo uspešen je še en projekt, Chilli caffe.Rad delam raznolike stvari in Chilli caffe je nekaj, česar še nikoli nisem delal na glasbenem področju. Veliko je inštrumentalne razpoloženjske glasbe, ki so mi jo pomagali soustvarjati izredni glasbeniki, s katerimi do zdaj še nisem imel priložnosti sodelovati. Za skladbo Življenje je lepo (ki je bila izbrana tudi za natečaj Vala 202 – Imamo dobro glasbo, op. p.) pa sem k sodelovanju povabil svoje sokrajane, Idrijce, Cveta Kobala, Natašo Trček, Roka Šinkovca, Erina Colarića in Anjo Istenič. Sam sem avtor glasbe in besedil, pri produkciji pa je vodilno vlogo prevzel Iztok Turk, soborec še iz časa Kuzel.
