Kot pove že ime samo, kavkaški ovčar izvira iz goratega Kavkaza, kjer so ga vzgojili za čuvanje drobnice. Pasma v državah bivše Sovjetske zveze še vedno predstavlja simbol moči in neustrašnosti. Tako kot je kavkaški ovčar zaščitniški do svojega gospodarja, tako so bili Rusi dolgo zaščitniški do svojih najboljših ovčarjev, se so se lahko spopadli z volkovi. Zahodni javnosti ga je vzhodni blok predstavil šele v sedemdesetih letih preteklega stoletja, v Slovenijo pa jih uradno uvažamo šele 14 let.
Dolgodlaki psi v višino merijo 65 centimetrov, psice pa praviloma 62 centimetrov. Njihova teža je sorazmerna z višino, močnejši tehtajo tudi do osemdeset kilogramov. Sivo-rjavi mogočneži z belimi lisami živijo dobrih deset let in so primerni za izkušene lastnike. Take, ki bodo kavkaškemu ovčarju zagotovili ustrezne pogoje za bivanje in vzgojo, v nasprotnem primeru lahko postanejo neobvladljivi.
Ljubeč do domačih otrok
Gregor Ogrizek iz Babnih Brd pri Svetem Štefanu je trenutno edini uradni vzreditelj kavkaških ovčarjev v Sloveniji. Ogrizek je član Slovenskega kluba za velike pasme in molose, s svojo dejavnostjo sodeluje tudi z zavodom za gozdove. Kavkaškega ovčarja opiše kot »psa, ki je zelo predan svojemu gospodarju in je do njega zelo zaščitniški. Spada med pasme, ki so malo težje za šolanje, zato mora lastnik imeti vsaj nekaj izkušenj s psi. Je 100-odstoten čuvaj in pri pravi vzgoji z njim ni nobenih težav, zato je primeren tudi za družine z otroki. Na dvorišču bo kavkaški ovčar čuval, na sprehodu se bo vedel običajno. Lastnik ga lahko boža, če ima ta otroke, jim bo povsem naklonjen.«
Tudi sicer kinologi kavkaškega ovčarja opisujejo kot zaščitniškega do svojega krdela in agresivnega do neznanega. Pri tem pa vzreditelj poudarja da »dvajset odstotkov vedenja psa predstavlja njegov značaj, drugo je odvisno od vzgoje. Pri nas doma se kavkaški ovčar vede zelo prijazno, igra se z otroki in rad se crklja, vendar je obenem vzgojen za ovčarja, ki na pašniku skrbi za živino. Kavkaški ovčar ni nevaren pes, če je pravilno vzgojen. Vsi psi, ki so po značaju bolj zaščitniški, so lahko nevarni, če jih vzgajamo nepravilno, drugače pa je to lahko krasen družinski pes.« Po besedah sogovornika je kavkaški čuvaj na slab glas prišel, ker so jih v preteklosti uvažali in tihotapili ljudje, ki so v kosmatincih videli zgolj potencial agresije in ki so zanemarili njihove druge lastnosti.
Z zverjo se vedno spopade
Kavkaški ovčar nikakor ni za v pasjo uto, potrebuje pašnike in svoje krdelo. V praksi se je izkazalo, da je najučinkovitejša zaščita drobnice pred divjimi zvermi kombinacija uporabe električnega pastirja z izšolanimi pastirskimi psi. Posebnost kavkaškega ovčarja je, da je eden izmed redkih pastirskih psov, ki odžene tudi medveda. Ogrizek pravi: »Kavkaški ovčar nikoli ne stopi nazaj, vedno se spopade. Za 'svoje' je pripravljen dati življenje. Če je krdelo treba zaščititi pred medvedom, morata biti prisotna vsaj dva ovčarja. Eden ga napade od spredaj, drugi pa s hrbtne strani, medved tako postane nemočen in zbeži.«
Po mnenju sogovornika v Sloveniji divje zveri niso tako napadalne kot drugje, večjo težavo vidi v tem, da je v pri nas veliko kavkaških ovčarjev hrvaške vzreje, ki jih predstavljajo kot pse slovenske vzreje. To zna biti sporno, saj se lastniki tako lažje izognejo predvidenim standardom vzgoje in nadzoru te posebne pasme.
