Enostavno nama zmanjkuje časa z drugimi zadolžitvami in ne moreva več lepiti plakatov sama. Na začetku, ko sva bila rosno mlada, sva jih lepila vsak dan, ker sva imela na tak način tudi izgovor za druženje. Zabavo. Gremo lepit plakate. Da greš v mesto s pokritjem. Poskusila sva že prej dobiti pomoč, pa nekako ni šlo. Ni vsak za to narejen.
Kako je sploh s plakati danes, v časih, ko je splet absolutno glavno prizorišče? Kako pomembni so še?So, je pa vedno težje dobiti mesto. Veliko plakatov je. In ob tej priložnosti bi ponovil apel na občino, da bi zagotovila reklamne površine za alternativne prireditve. To so sicer že obljubili pred leti, pa pozabili. Plakat je še edina stvar, ki je ostala od koncertnega street arta. Imaš pa analogne in digitalne ljudi. Eni ves dan visijo na facebooku, drugi pa vandrajo po mestu in tudi kaj vidijo. Dobri so tudi za turiste. In mularijo. Če si mulc, lahko prek plakata prideš do naju na spletu. Če se le da, koncert reklamirava tudi s plakatom.
V 17 letih, odkar delata, je metal glasba ob Soči vzpostavila mega festival, podobno podjetnost kaže tudi punk festival na isti lokaciji. Kaj to pove? Da so bendi postali večji, da se je razraslo občinstvo, da ste organizatorji postali večji?To so mednarodni festivali. Slovencev je tam 20 odstotkov, gre pa za nekaj, kar je zagotovo v dobrobit slovenski sceni. A tudi ko govorimo o domačem občinstvu, so to ljudje, ki so obstajali že prej, vendar pa jim ni nihče ponudil takšnih festivalov. Obstajajo ljudje, ki niso popredalčkani in so odprti za različne glasbene žanre, od punka prek hardcora do metala, ter obiskujejo vse. In imaš ljudi, ki si izberejo na leto tri, štiri koncerte ali festivale. Potem imaš spet tretje, ki hodijo samo v klube in jim festivali ne ustrezajo.
Kaj je dandanes mladinska scena?Zastonj gasilska veselica s študentskim pridihom.
Dotirane prireditve?Maja ne organizirava nobenega koncerta, ker so na voljo zastonjske študentske zabave, ki jim s koncertom z vstopnino ne moreš konkurirati. Čeprav po drugi strani na najinih dogodkih opažava vedno več mularije, ki jo glasba iz podžanrov, ki jih ponujava, zanima.
Kateri žanr metala je trenutno bolj priljubljen od drugih?To je vsako sezono drugače in nismo še povsem dojeli, kateri je letos. Imaš pet do šest paradnih konjev, torej bendov, ki bodo vedno polni, vse drugo je pa negotovo. Še pred nekaj leti se je dalo z veliko gotovostjo približno napovedati, koliko vstopnic se bo prodalo na določenem dogodku, danes je pa to nemogoče. Bolj muhasto je vse.
300 vstopnic se zdi najnižja točka, kjer je neki posel sploh še mogoč?Odvisno, v katero dvorano greš in kakšni so začetni produkcijski stroški.
Ki so pa zrasli?Stalno rastejo. Povsod je šlo gor. Ne gre pa samo za dvorane. Vedno več je tudi birokracije, razni Sazasi, I.P.F.-i, davčne blagajne in podobno. Več je teh, ki bi te cuzali.
V kolikšni meri je alter še vedno mladinska kultura, koliko pa pravzaprav odrasla?Še vedno je mladinski. Tudi starejše občinstvo, ki hodi, je mlado po srcu. In kot rečeno, vedno več mlajše generacije opažava. To so novi obrazi. Kar pomeni, da stvar deluje, da scena je in da obstaja.
Verjetno je lažje biti menedžer osrednje glasbe. Lažje slediš temu, v kakšni formi so tvoji varovanci. Bijelo dugme na primer. Vidva morata pa slediti osnovnemu hrupu. Proti 40. letu gresta. Še nista upehana?Tako in tako sva noter. Če ne bi bila v poslu, bi poslušala le kanček drugačne stvari. In če ne bi bilo tako, absolutno ne bi mogla organizirati približno 60 koncertov na leto, kolikor jih v povprečju narediva.
Za Ljubljančane je bilo vedno seksi, če je neki ansambel v Ljubljani nastopil kot majhna zasedba, ki pa je potem postala stadionski hit. Smashing pumpkins so eden teh primerov iz preteklosti. Se je komu od vajinih varovancev zgodilo podobno?Obstajajo bendi, ki sva jih pred petimi leti delala po ljubljanskih klubih, danes pa nastopajo kot glavne zvezde na festivalih za 20.000 ljudi. Najbolj značilen tak primer so Parkway drive, ki sva jih delala pred tem šestkrat. Prvič leta 2009 v Channel Zero. Fantje so potrebovali dobrih deset let. Dogaja se tudi obrnjeno. Da bendi, ki so pred 20 leti polnili stadione, danes ne morejo napolniti Orto bara.
O da, v Šiški sta delala z Mr. Big, bandom s hitom To be with you iz leta 1991.Tako je. In oni so dobro napolnili dvorano. Sva bila pa midva med mlajšimi. Vmes jim je padla krivulja. Pri tem, da so se spet združili, je bila posredi bolezen bobnarja, ki je potem tudi umrl. Že prej so sicer igrali brez njega, vendar pa zaradi njega. Potem so tukaj Dog Eat Dog, ki so pred dvajsetimi leti v Križankah prodali 3000, danes pa 200 vstopnic.
Ne morem pozabiti ansambla iz minule zime. Nekih Čehov, katerih besedila govorijo izključno o dreku……Gutalax. Ja, drek jim je zelo ljuba stvar. Gre za metalski podžanr grind core, gore grind, brutal metal…
…septic metal?Lahko tudi. So zelo specifični vokalno in imajo veliko sledilcev pri nas. Potem ko so prvič nastopili na Metal Days, so še enkrat in pridobili občinstvo. Imajo party efekt. Absolutno zabavni in jih absolutno priporočava vsakomur. Drugače so pa zelo čisti fantje.
Imamo pa tudi domače favorite. O Within destruction se širi glas, da so morda celo najmočnejši slovenski band za zahodu te čase?Ta hip so najmočnejši, saj imajo vsaj po dve turneji s 14 koncerti po vzhodni ni zahodni Evropi na leto, januarja imajo pa eno mesečno turnejo po ZDA, po klubih za minimalno 600 ljudi. Verjetno lahko rečemo, da gre po Laibach spet za neki izvozen bend.
