Pojavil sem se v lokalu na Baščaršiji, ki je bil moj cilj. Prej sem poklical šefa lokala po telefonu, mu odpel pesem in to je bilo dovolj, da me je najel. Ali znaš peti ali ne znaš. Sploh v Sarajevu, kjer ljudje res vedo, kaj je petje, posebno sevdalink. Znal sem zapeti tudi kakšno turško pesem, kar je bilo posebno všeč turškim vojakom, sprva pa so ljudje prihajali tudi iz radovednosti, ker si niso bili na jasnem, ali gre za moškega ali žensko.
Že vaš glas je izzivalen sam po sebi, saj za moške soliste ni značilno, da pojejo tako visoko.Ni tipičen in vsakdanji, je bil pa kastratski glas cenjen vedno in v vsakem glasbenem žanru.
Vseeno je prej izjema kot pravilo. Nekoč je tako pel Jimmy Somerville, danes judovski pop izvajalec Asaf Avidan, pri katerem prav tako pomisliš, da poslušaš žensko, sicer pa takih glasov niti ni.Da, vedno se vprašaš, ali gre za žensko. Moški doajeni sevdaha, od katerih nihče ni več živ, govorim pa o pevcih, kot sta bila Safet Isović in Zaim Imamović, so variirali med baritonom in tenorjem, za vse pa velja, da so peli znotraj zoženih možnosti. Ko sem se sam spustil v petje, sem najprej odstranjeval prav te meje, kajti šele potem sem lahko osvobojeno zapel. Ponosen sem na svoje delo. Mislim, da sem marljiv in da delam drugače, predano in natančno, zato se ne bojim neuspeha.
Ob tem niti ne pojete sevdah standarda, ampak vam uspeva z avtorsko glasbo. Sevdah je arhaična glasba, ki tudi govori o arhaičnih odnosih, arhaični ljubezni. Kje v teh časih najdete tematiko?Vedno me je bolj zanimal patos kot sreča. Tragedija. Ljubezen z melanholijo. Ko dva nista skupaj in sta zaradi tega žalostna. Iščem po preteklosti, in sicer tako, da brskam po arhivih, vsekakor pa je tudi moje življenje precejšnji navdih in plodni vir za nastajanje tovrstne glasbe.
Se vam je že javil Goran Bregović?Ne, čeprav sva imela nekajkrat koncerte v istih mestih ob istem času. Nisva se še spoznala.
Rekel bi, da se mu zdite zanimivi, če že ni ljubosumen, ker ni sam odkril niše, s katero vam izrazito uspeva.Ne bi komentiral tega, se pa najino početje po mojem mnenju razlikuje. Sevdah sem sprejel, kakršen je. To ni glasba za v gostilne, ker to nikdar ni bil. Ljudem sem ga poskusil prenesti takšnega, kot je. Skozi spiritualno noto, sufizem, katarzičnost, moško-ženske odnose, odnose med moškim in moškim, med žensko in žensko.
Povezujejo vas z LGBT-sceno. Balkan je, kar zadeva homoseksualnost, osupljiv. Na eni strani nasilnost in deklariran odpor, obenem pa lahko naletiš na človeka, ki ti po treh minutah znanstva pove, da je za vizum občeval s konzularnim predstavnikom in da se niti ne počuti geja.Ko jaz omenjam besedo dualnost, ne govorim o homoseksualnosti, ampak o dualnosti moškega in ženskega v meni. Sočasno. In to niti nima tolikšne zveze s spolnostjo, kot jo ima z ljubeznijo in čustvi. Sam se nikdar nisem deklariral za nič od tega. Vse, kar pravim, je, da sprejemam tako svojo moško kot žensko naravo ter da se obenem lahko zaljubim, v kogar koli hočem.
Pevci sevdaha so v Ljubljani v starih časih gostovali kvečjemu v domu JLA za oficirje, sicer pa tukaj ni te tradicije. Kako vam uspeva napolniti Cankarjev dom? Drugi časi, nove generacije?Sam sem drugačen. Vsi moji koncerti v Ljubljani so bili razprodani in čudoviti, tudi ko sem imel a cappella koncert. Vidim, da ljudje cenijo, kar počnem, v osnovi pa tega ne počnem zaradi komerciale, ampak zato in tako, da sem predvsem zadovoljen sam s seboj. Razdajam se, občinstvo pa ima rado iskrenost. Veliko improviziram. Tudi na odru, kajti čemu deset koncertov zaporedoma igrati pesmi na enak, dogovorjen način. Meni se to ne zdi zanimivo. Cenim improvizatorje, džeziste, kot je na primer Cohen trio, pri katerih je nastop vsakič drugačen. Enako velja za Taksim trio, ki sem ga prav tako nekajkrat slišal v živo. To so zasedbe, ki so zelo svobodne, ki se rade podajajo v neznano, moj veliki vzor je tudi John Zorn.
Katero evropsko mesto ali občinstvo je te čase najintenzivnejše, najbolj hlepi po tem, kar ponujate vi in vam podobne zasedbe?Veliko nastopam v Španiji, od Madrida prek Seville do Barcelone, vedno se mi je zdel zanimiv Carigrad, celo v Skandinaviji doživljam izvrsten odziv in jo imam vse raje, čeprav tam ne bi živel.
Kdo tam pride na vaš koncert?Vedno je pol-pol, se pravi, polovica je Balkancev, ki tam živijo, polovica pa Skandinavcev, ki so me spoznali prek žanra svetovna glasba. Pred časom sem imel koncert v Tasmaniji, kjer je bilo morda deset odstotkov občinstva »naših«, vse drugo pa so bili tamkajšnji ljudje, kar je še en dokaz, da glasba ne pozna meja.
Pozno, pri 26 letih ste vpadli v posel. Prej niste poskušali z glasbo?Vedno sem pel in vedno sem navduševal z glasom že v osnovni šoli in v zborih, vendar pa tisto ni bilo resno. Pri 26 letih sem dojel, da je to moja pot. Nekateri se iščejo vse življenje, sam pa sem se našel takrat. Prej sem se posvečal drugim zadevam, študiju arheologije, s katero se še ukvarjam. Sevdah me je osvobodil kot človeka.
Pred tem se niti niste tako ekstravagantno oblačili?O tem govorim. Imel sem meje. Hotel sem se spoznati, čeprav sem se vedno nosil drugače. V srednji šoli sem bil panker z irokezo, prav tako nikdar nisem poslušal, kar je poslušala večina. Zanimali so me blues, jazz in eksperimentalna glasba.
Ste bili veliko sami?Bil in še vedno sem veliko sam. Pri poslu, v katerem sem, je celo nujno biti sam. Samota ponuja prostor za samouresničevanje. Če živiš z nekom, se mu nujno prilagajaš, če si sam, komuniciraš s samim seboj.
