»Tudi jaz tega nisem imel v načrtu. Nekako se mi je zdelo, da je po petdesetem bolje početi kaj drugega. Ampak, kako gre že tisto z zarečenim kruhom, avtorsko sem se aktiviral in začel ustvarjati novo glasbo. Druženja s prijateljem, glasbeno čutečim Miklavžem Ašičem - Mikijem so dobila novo vsebino. Nisva si več le točila špricarjev in se pogovarjala, ampak sva začela preigravati novo glasbo. Poiskala sva še bobnarja in kitarista. Žiga Kožar in Luka Vehar sta več od tega, kar sva upala, da bova našla.«
V pesmih je čutiti skupino Buldožer.»Normalno je, da se prepozna moje avtorstvo, ki je bilo prisotno nekoč in je zdaj. Obenem je tudi zdaj slišati moj vokal. Stilsko pa fantje igrajo drugače. Smo brez klaviatur, ki so bile nekoč zelo razpoznavne. V bistvu je zame kompliment, če pravijo, da smo buldožerski. Ko smo začeli vaditi, smo ugotovili, da lahko samo mi štirje naredimo zelo poln zvok.«
Fantje so precej mlajši od vas.»Ja, oni so duhovi preteklosti posredno. Bobnar Žiga je sin mojega dolgoletnega prijatelja Lojzeta Kožarja, kitarist Luka pa je učenec nekdanjega Buldožerja Uroša Lovšina. Tako kot njegov učitelj tudi on zdaj poučuje kitaro na škofjeloški srednji glasbeni šoli. Fantje so mlajši, imajo pa od mene to korist, da jim lahko povem, kaj jih čaka v prihodnosti. Kaj jih bo bolelo in kakšne težave se bodo z leti pojavile.«
Na televizijo ne morejo
Ploščo ste izdali za hrvaško založbo, v hrvaščini.»Mislim, da so tam stvari glede glasbe bolj urejene kot pri nas. Imajo večjo glasbeno tradicijo, več dajo na glasbo. Obenem smo si povečali trg. Več je velikih mest, več ljudi je v igri. Še pred izidom albuma smo v Sloveniji dali v javnost pesem in videospot A boš zraven v slovenščini, a ni nikakršnih možnost, da bi se z njo pojavili na televiziji. Še to, da smo izvedeli, kam jo moram poslati, da jo dajo v arhiv in jo potem morda kdo od urednikov ponesreči uvrsti na program, je trajalo nekaj tednov.«
Kakšna bo pot te vaše nove glasbe?»Zdaj je zunaj album, jeseni izide še vinilna plošča. Začeli bomo z manjšimi 'špili', ki bi jih radi zaključili v dvorani ranga Kino Šiška ali Cvetličarna. V Zagrebu je najboljša dvorana za take stvari Tvornica kulture. To so optimalne rokovske dvorane, kjer bi se dobro počutili.«
V Ljubljano ste prišli leta 1966, po drugem letniku srednje šole. Oče, Istran, je bil zaposlen v vojski, mama je bila s Cresa. Priimek Bele se sliši zelo slovensko.»Tega nisem raziskoval. Je pa res, da je v Istri živelo veliko Slovencev. Pri treh letih smo prišli v Novo mesto, kjer smo bili do očetove upokojitve. Ta ga je srečno doletela, ko je bil star komaj 46 let. Zatem je še enkrat toliko let preživel kot upokojenec. Če bi gledali na to, koliko denarja pripada posamezni družini iz pokojninskega sklada, se mi zdi, da je oče že vse porabil. Imel je beneficiran staž in nekaj borčevskih let. Po vojni je ostal v vojski in naredil ustrezne šole, saj je doma starejši brat že prevzel kmetijo.«
Cenzura na plošči
V Ljubljani ste končali gimnazijo, katera pa je bila fakulteta, ki je, predvidevam, niste končali?»Prejšnji mesec smo imeli 50-letnico mature. Prišlo nas je 20, vključno z razredničarko. Po gimnaziji sem vpisal psihologijo in prišel do absolventskega staža, takrat pa se je že začelo z Buldožerji. Zadovoljen sem, da sem obiskoval psihologijo in tudi kaj odnesel od tega, a ob koncu študija sem že vedel, da se bom ukvarjal z glasbo. Kasneje sem bil tudi zaposlen v glasbeni založbi.«
Težave, s katerimi ste se srečevali takrat, so bile drugačne od tistih, ki jih imajo danes glasbene skupine.»Za naš prvi koncert nismo dobili dovoljenja. Najprej si moral na Zvezo socialistične mladine Slovenije po potrdilo, s tem si šel na policijo. Šef mestne mladine se je odločil, da je treba koncert preprečiti, ker da nismo politično primerni. Policija nam ni delala težav, a potrdila od ZSMS nismo dobili. Koncert je bil sicer razprodan, a ga ni bilo. Bilo je tudi nekaj oblik cenzure. Na plošči Zabranjeno plakatiranje so nam en košček pesmi enostavno izrezali in smo to ugotovili šele, ko je bila že zunaj. Ta album je eno leto čakal na izdajo in ko smo videli, da se to lahko še vleče, smo se dogovorili, da je Helidon odkupil pravice od beograjske založbe PGP. V nekem obdobju je bil tudi davek višji na plošče, ki niso bile v slovenščini. Dolgo nas niso šteli za slovensko skupino. Tudi danes, v času radijskih kvot, nas zaradi hrvaščine ne štejejo med domače.«
Na vaših koncertih se je vedno kaj dogajalo. Ni šlo le za glasbo, tudi za predstavo.»Spomnim se podelitve za glasbene dosežke tednika Mladine. Zasedli smo tretje mesto, prvi so bili Pepel in kri. Na zaključni slovesnosti v kinu Šiška je bilo kar nekaj eminentnih gostov. Vsak nagrajenec se je predstavil z eno pesmijo. Odločili smo se, da zaigramo Dan bolezni, kot parodijo na Dan ljubezni. Na odru so naši prijatelji predstavljali spremljevalni zborček. Namenoma so fušali, mi pa smo zaradi tega izvajanje parkrat ustavili. Na oder je pristopil naš prijatelj, oblečen v prestižnega natakarja, s pladnjem, na katerem je bila pokrita pištola. Zelo prepričljiva strašilka z močnim zvokom. Ob ponovni prekinitvi sva se z Brecljem zaradi ponovnega 'fušanja' spogledala, jaz pa sem 'ustrelil' tistega, ki je najbolj fušal. To sem ponovil, ljudje iz zborčka pa so začeli bežati in streljanje se je preneslo na vso dvorano. Začel sem 'streljati' po naših prijateljih v publiki. Vmes so uleteli ljudje z nosili in odnašali 'mrtve'. Enemu je uspelo priteči do vrat in se je tam, kot v risanki, sesedel, z nohti praskajoč po vratih. Ljudje so bili v šoku. Da o visokih gostih v prvi vrsti ne govorim. Pepel in kri so se nato modro odločili in niso izvajali pesmi Dan ljubezni. Pištolo smo kasneje nosili s sabo za kakšne hece na nastopih. Enkrat bi skoraj zamudili letalo, ko so nam na letališču odkrili to pištolo in poleg tega še injekcijo Uroša Lovšina, ki je bil diabetik. Glede na naš videz ni bilo čudno, da so se nam zelo posvetili.«
Brecelj na svoje
Leta 1993 niste imeli sreče s snemanjem.»Album Noč je bil skoraj posnet do konca. Ko smo nad Studiem Tivoli sedeli na kosilu, naenkrat prileti natakar in pove, da se v studiu nekaj kadi. Aco Razbornik, pri katerem smo snemali, je stekel po stopnicah, a spodaj je bil že močan ogenj. Ko so prišli gasilci, so samo še vprašali, ali je bil kdo v studiu. Niso mogli noter, le od zunaj so omejili požar. Vse je zgorelo. Rekli so, da je prišlo do kratkega stika. V nič je šlo enoletno delo. Potem smo potrebovali naslednje leto, da smo prišli k sebi in se ponovno lotili dela od začetka.«
Poleg vas je bil najbolj razpoznaven član skupine Marko Brecelj. Po nekem obdobju vas je zapustil. V obtoku so različni razlogi za to njegovo odločitev. Eni pravijo, da je odšel, ker ni hotel, da nastopate pred skupino Bijelo dugme, druga, bolj zanimiva zgodba pravi, da ste mu enkrat na turneji dali njuhati sodo bikarbono in on je, misleč, da je to nekaj drugega, zelo hvalil učinke tega belega prahu.»Slednje se je res zgodilo, a to ni bil razlog za njegov odhod. Stalno smo se nekaj hecali. Glede tega, ali bi nastopali pred skupino Bijelo dugme, je bil on takoj proti, ostali smo še malo kolebali, vendar smo bili na koncu enotni, da tega ne bomo naredili. Oni so pokrivali veliko večje mase od nas in nismo si želeli, da ti ljudje med našim nastopom le čakajo na svoje ljubljence. Brecelj točnega vzroka za odhod ni nikoli povedal, mislim pa, da je njegov odhod logičen. Tri, štiri leta, kolikor smo bili skupaj, je še veliko. Je velik individualist. Skupaj smo sicer uživali, vendar je skupina zanj velikokrat predstavljala oviro. Podrejanje mu je bilo prenaporno. Ostali smo bili bolj bendovski ljudje. On je predvsem izjemen kantavtor performer.«
Kako je videti dan čilega upokojenca?»Berem, to sem počel že prej. Zapišem si kakšno glasbeno zamisel in se družim s prijatelji. Na stara leta vidiš, kaj so prave vrednosti. To so ljudje, ki so ti blizu, ki imajo kaj povedati, imajo neko zanimivo preteklost, svoja dela.«
