Korzika ni kot druge priljubljene sredozemske destinacije. Čeprav gre za francoski otok, se na vsakem koraku občuti nenavadna kombinacija italijanskega duha in močnega korziškega ponosa. Domačini pogosto z nasmehom povedo, da na otoku ni prostora za stres – tukaj vladata le sonce in ljubezen. Ritem življenja je počasnejši, sproščen, brez vsakršne naglice. Gore in morje se ves čas potegujejo za pozornost obiskovalcev: v nekem trenutku vožnja poteka skozi gozdove in serpentine, v naslednjem pa se razpre pogled na dramatične klife, ki se dvigajo iz modrine Sredozemskega morja.
Ulice so ozke in strme
Na skrajnem jugu Korzike leži Bonifacio – mesto, ki s svojim vzdušjem in čarobno lego dobesedno jemlje dih. Zgrajeno je na beli apnenčasti skali, ki se strmo dviguje sedemdeset metrov nad morjem, in velja za najstarejše mesto na otoku ter eno najnenavadnejših v celotnem Sredozemlju. Mesto kot da lebdi nad morjem – hiše stojijo tik ob robu pečine, zadnje ulice pa se skoraj nagibajo nad valove, ki nenehno udarjajo ob vznožje sten.
Sprehod po ulicah Bonifacia daje občutek hoje po robu sveta. Pot v zgornji del mesta ni enostavna. Ulice so ozke in strme, vendar vsak korak razkriva novo perspektivo, nov razgled, ki bi ga bilo škoda ne ujeti v objektiv. Nagrada za trud je dih jemajoč razgled: na eni strani neskončna modrina morja, na drugi pa v jasnem vremenu jasno vidni obrisi sosednje Sardinije.
Bonifacio, ustanovljen v 9. stoletju, je prepreden z zgodovino. Legenda celo pravi, da je Homer v Odiseji pisal o njegovih obalah. Staro mestno jedro s svojimi tlakovci, srednjeveškimi hišami z lesenimi naoknicami in skritimi trgi pripoveduje zgodbe, stare več stoletij. Domačini, ki mestu pravijo Bonifazio, ponosno poudarjajo, da se mu je uspelo ubraniti pred množičnim turizmom – za razliko od drugih sredozemskih mest, ki so pogosto prenatrpana in hrupna, tu še vedno vlada mir. In prav ta spokojnost je največje bogastvo kraja.
Ko pade mrak in se prižgejo luči
Življenje v Bonifaciu poteka v stalnem dialogu z naravo. Veter skoraj nikoli ne pojenja – šumi med ozkimi ulicami, se zaletava v staro obzidje, medtem ko morje neprenehoma oblikuje bele klife pod mestom. Pogosto se zgodi, da morajo ribiči zaradi močnega juga ali maestrala pustiti čolne v zavetju pristanišča. A ravno ta ostrina narave mestu daje značaj – Bonifacio ji kljubuje, a se ji hkrati spoštljivo prilagaja.
Ko pade mrak in se prižgejo luči, mesto dobi skoraj pravljično podobo. Po kamnitih stenah se vijejo sence, ulice napolni tiho šumenje, vzdušje pa postane intimno in očarljivo. Na terasah restavracij zadiši po morju in lokalnih dobrotah: školjke, polnjene z ovčjim sirom, odojek z medom ter tradicionalno pripravljeni jajčevci. Vse skupaj zaokroži kozarec domačega korziškega vina – vsak grižljaj pripoveduje zgodbo o otoku, ki je divji, a hkrati gostoljuben.
187 stopnic, zgrajenih v eni sami noči
Srce Bonifacia predstavljata citadela in staro mestno jedro – labirint kamnitih ulic, zgodovinskih stavb in skritih trgov, ki še vedno izžarevajo srednjeveškega duha. Med najzanimivejšimi znamenitostmi so tako imenovane stopnice aragonskega kralja, vklesane v skalo. Legenda pravi, da je bilo vseh 187 stopnic zgrajenih v eni sami noči. Vzpon ni lahek, vendar razgled z vrha poplača vsak napor – pred obiskovalcem se razpre pogled na sinje morje in strme bele pečine.
Obiskovalci se nato lahko spustijo v pristanišče, ki stoji v naravnem zalivu, varnem pred vetrovi. Tam se mešajo podobe razkošnih jaht in majhnih ribiških čolnov – pristanišče tako še vedno ohranja prvinski pomorski značaj kraja. Z mestnega obzidja se odpira eden najlepših razgledov na Sardinijo, ki je od Korzike oddaljena le okoli petnajst kilometrov. Ob jasnem vremenu je pogled naravnost spektakularen.
