»Obeleževanju prehoda deklet in fantov med odrasle ženske in moške je mogoče slediti predvsem v okvirih različnih družbenih institucij, kot so šola, cerkev, družina, delovna okolja, pa tudi v različnih vrstniških in interesnih skupinah, ki vsaka zase reproducirajo in včasih tudi na novo vpeljujejo ter razvijajo svoje obredje, povezano s sprejemom novink in novincev v svoje vrste,« je obrede iniciacije razložil etnolog Boštjan Kravanja z oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Pravi, da so neke vrste iniciacijski obredi tudi recimo maturantski izleti, prvo samostojno potovanje, predvsem pa prehajanje vseh ločnic, povezanih s spolnostjo in denarjem: »Ti so manj formalizirani in jim včasih umanjka tista bistvena zaključna faza, torej formalen in jasen zaključek prehoda ter tako rekoč rojstvo novega človeka.«
Birma je z verskega stališča brez dvoma rojstvo novega človeka, saj birmanec postane polnopraven član verske skupnosti, v duhovnem smislu pa se razume kot začetek človekovega razcveta. Toda birmancev je v Sloveniji vsako leto manj. Letno poročilo Katoliške cerkve v Sloveniji za leto 2017 navaja, da je v obdobju 2006–2016 število birmancev padlo z 12.566 na 7030 letno. Podoben, malo več kot 20-odstoten padec je opazen tudi pri zakramentu prvega obhajila. Kot so zapisali v poročilu Slovenske škofovske konference, »se soočamo s prvo generacijo mladih odraslih, ki jim je vera delno ali povsem tuja. Mednarodne raziskave kažejo na dejstvo, da je generacija, rojena po letu 1980 (tako imenovana generacija Y ali tudi millenium generation ter delno generacija X), prva, ki ji vera in verska pripadnost nista več samoumevni.«
Toda birme in obhajila kljub vsemu ostajajo del slovenske družbe. In so v družbi celo veliko bolj prisotni kot prej. Zakaj? Ne zaradi vere, temveč zaradi potrošništva. V skoraj vsakem poročnem salonu prodajajo tudi obleke za birme in obhajila, ki so vse bolj podobne mini poročnim oblekam in stanejo tudi po 200 evrov in več. Še več se jih nato prodaja v spletnih oglasih, s pripisom »nošena le enkrat«. Ali največkrat dvakrat, če je bila uporabljena tudi za valeto, kar je pogosta praksa.
Vendar so obleke še najmanjši del potrošne robe za slave zakramentov. V spletnih trgovinah s pripomočki za zabavo prodajajo posebne balone, krožničke, celo jedilni pribor za svečana kosila po birmi ali obhajilu. Restavracije in kmečki turizem ponujajo obhajilne in birmanske menije, slaščičarne pa posebne torte. In nenazadnje: spletni forumi so polni vprašanj, kaj je primerno darilo za birmanca – je to nov računalnik, moped ali pametni telefon, sto evrov po povabljeni osebi ali potovanje v Indijo Koromandijo?
»V naši župniji ne čutim toliko vpliva potrošniške družbe. Prihajam pa s podeželja in zdi se mi, da je tega tam več,« pravi kaplan Peter Možina iz župnije Ljubljana Sveti Križ na Žalah. »Veste, v mestu je toliko drugih stvari, ki jih ljudje lahko počnejo, da je pri tistih, ki se odločijo priti v cerkev, vera bolj izčiščena. S tem nočem trditi, da smo imuni za vse te ponudbe, ampak že to, da gre nekdo v cerkev, ne pa v BTC, je stvar prečiščene vere.«
Cerkvene uniforme za birmance in prvoobhajance
Ko so imeli obhajilo pri njih, so se otroci zbrali na dvorišču župnišča. Pražnje oblečeni. Toda čeprav v salonih s svečanimi oblekami obleke za obhajila opisujejo kot »male bele poročne obleke«, jih tisto nedeljo ni bilo veliko. Medtem ko so se otroci fotografirali s svojimi starši in soobhajanci, so sorodniki hiteli v cerkev. Sem in tja je kakšna teta nosila paket piškotov. Spet druga ni vedela, v katero cerkev mora. Razen udeležencev obhajila pred cerkvijo skoraj ni bilo drugih ljudi. Nato je začelo ubrano zvoniti. Slavje se je začelo. Iz cerkve je v spremstvu ministrantov prišel kaplan in slavnostno odkorakal proti župnišču. Otroci so se postavili v kolono in kot kakšni majhni angelčki vsi v enakih belih srajčkah, v spremstvu kaplana in ministrantov, s supergami, ki so jim kukale izpod srajčk, odšli proti cerkvi. Posedli so se v prvo vrsto na s pentljami olepšane stole in začela se je maša.
Kaplan Peter Možina meni, da v odnosu do Cerkve med vasjo in mestom obstaja razlika: »Na podeželju prevladuje inercija, ki izhaja iz tradicije. Nimam občutka, da je v naši župniji večina ljudi v cerkvi zaradi tradicije, češ ker gre sosed, grem tudi jaz. Ravno obratno: marsikateri župljan nima veliko sosedov, ki hodijo k maši. Zato menim, da je v mestu vera pretežno stvar odločitve, ne pa toliko tradicije.«
Če si isto dogajanje ogledate na vasi, takoj opazite razliko. Ko so imeli birmo v Žireh, je bilo dogajanje sredi kraja. Birmanci so skupaj z botri hodili proti cerkvi, ob cesti so stali krajani, za njimi je hodila skupina, odeta v narodne noše in z rdečimi parazoli. V zraku je bilo čutiti praznovanje. Birmanke in birmanci niso bili uniformirani, temveč svečano oblečeni. Dekleta večinoma v krilih do kolen pastelnih barv, fantje v suknjičih. Jasno je bilo, da je to dogodek za ves kraj.
To, da imajo prvoobhajanci ali birmanci med obredom oblečene uniforme, ni novo. Vidna pa je razlika med mestom in podeželjem: v mestu jih imajo tako za obhajila kot za birmo, na podeželju večinoma le za obhajilo.
Za enotno oblačilo se odloči vsaka župnija posebej. Pri Svetem Križu so enotna oblačila uvedli že pred več kot desetimi leti.
»Predvsem so pomembna pri birmi, saj nekateri pridejo skorajda v trenirki, drugi pa kot iz modnega salona. Zgodi se tudi, da imajo dekleta prekratka krila in preglobok dekolte. Zato in seveda zaradi socialnih razlik ter spoštovanja svetega prostora so bili uvedeni rdeči ponči,« je razložil kaplan Peter Možina. Birmanka iz te župnije Doroteja Košir je bila zadovoljna, da so vsi nosili enake rdeče ponče: »To se mi je zdelo lepo, saj smo tako izstopali iz skupine preostalih ljudi.«
V župniji Šentjur pri Celju imajo drugačne navade. Župnik Vinko Čonč se je za enotne obleke za obhajilo odločil zaradi pomoči staršem. »Staršem si tako ni treba izposojati ali kupiti oblek. Pod enotno oblekco imajo lahko otroci oblečeno karkoli. Drugi razlog, ki me je spodbudil k nakupu enakih oblačil, je to, da pri otrocih ne delamo razlik. Nisem pa zagovornik enakih oblek za birmo, saj se za birmo že morajo znati obleči slovesnosti primerno.« Če se oblečejo neprimerno, jih na to opozori.
Na splošno so pravila oblačenja v cerkvi danes precej zrahljana. »V tradicionalnem krščanstvu ta gmašna obleka pomeni hlače, srajco, suknjič, lepe čevlje. A zdaj smo v popolnoma drugi dobi. V cerkvi se odraža to, kar odrasli in otroci živijo v okolju. Včasih je bilo mogoče res več poudarka na lepem videzu. Danes smo to malce obrnili – pomembno je, kaj je v srcu. Obenem pa ne moremo reči, da je obleka popolnoma brez pomena,« razloži kaplan Peter Možina.
Dejstvo, da so bili med prvim obhajilom dečki in tudi deklice večinoma obuti v superge, nekateri pa so prišli v trenirki, kaplan Peter Možina komentira takole: »Pri nekaterih družinah je to njihov slog oblačenja in tako oblečeni otroci hodijo tudi v šolo. Podobno se oblečejo tudi za v cerkev. To ustvari kultura. V Ljubljani je tako, na podeželju je drugače, v Afriki pa še bolj drugače.«
Doroteja, ki ji je birma pomembnejša od valete, je na birmo prišla oblečena preprosto. »Oblekla sem navadne hlače in malo bolj posebno majico. Imela sem občutek, da sem bila oblečena veliko bolj preprosto kot preostali. Nekaj deklet je imelo visoke pete in svečane obleke, nekatere so bile celo zelo svečane. Mogoče smo bile samo kakšne tri ne preveč fino oblečene.« Njen oče Samo Košir je ob tem dejal, da mu je bila všeč enotnost pri obredu: »Tisti pa, ki so se hoteli pokazati, so ponče slekli hitro po obredu.« Njemu je bilo veliko bolj kot razkazovanje oblek pomembno to, da so po obredu vsi skupaj postali pred cerkvijo in se pogovarjali. »Tako se krepi skupnost, ne pa da se vsi v hipu razbežijo na vse strani.«
»Samo midva in ona«
Na spletu se veliko piše tudi o darilih. Nenazadnje se darilo tradicionalno povezuje z birmo, kar je razvidno tudi iz etnoloških zapisov o birmah. Tako denimo na spletni strani Kamra obstaja zapis Drage iz Tržiča, ki je svojo birmo tik pred drugo svetovno vojno opisala z besedami: »Če povem po pravici – ni bila birma tako važna, kot je bila ura, ki (če) si jo dobil. S tem smo se radi postavljali, če pa ure ni bilo, takrat je bilo pa hudo.« Marjan, prav tako iz Tržiča, pa je tedaj za birmo dobil majhen šopek rož in kos biskvita ter kakav. »To dvoje sem takrat prvič videl. Saj sploh nisem vedel, kaj jem.«
Take razlike med darili obstajajo tudi zdaj. A kot pravi kaplan Možina, bo tisti, ki pristno živi z vero, birmancu sicer podaril darilo, a ne darilo, ki je vredno 2000 evrov. Prav tako se na slavju po obredu ne bo pričakovalo, da se v kuverti zbira denar, kot je sicer navada na poroki. Včasih je darilo lahko zelo življenjsko: počitnice z botro, postelja ob selitvi v novo stanovanje, romanje v Rim. Spet drugič je to kolo, motor, ure za vozniški izpit in seveda tudi mobiteli ter računalniki.
Doroteja je dobila to, kar bi si moral želeti vsak sodoben otrok – čas svojih staršev. »Ker imamo štiri otroke, je med tednom težko posvetiti čas vsakemu posebej. Zato sva se z ženo odločila, da ji podariva druženje za konec tedna. Samo midva in ona,« je razložil njen oče. »Nekateri so se pogovarjali o darilih in se hvalili, jaz se nisem, ker mi niso bila pomembna,« je zatrdila Doroteja.
Tudi župnik Vinko Čončpravi, da že dolgo ni slišal, da bi kakšen njegov birmanec prejel posebno darilo; opaža, da ne otroci ne mladi nimajo velikih pričakovanj glede darila. »Verjetno je vzrok tudi v tem, da večina staršev živi skromno. Trudim se, da iz birme ne delam pompa, da je to del priprave na življenje in da ni zaključek kot nekakšna mala matura.«
Obdarovanje po mnenju etnologa Boštjana Kravanje mlademu človeku nikoli ne more nadomestiti izkušnje prehoda v drug družbeni okvir. »V tem primeru vprašanje, kdaj natančno sem polnopravno sprejet ali sprejeta v novo skupnost, ostane odprto. A najpogosteje so ti nakupi in izkazovanje imenitnosti v primeru birme vendarle stvar odnosa do drugih prisotnih skupin, in ne neposredno odnosa do osebe, ki je v procesu sprejema.«
Kaj je torej birma v sodobnem času? Razlog za obilno slavje z ansamblom ali iniciacija mladega človeka v cerkveno občestvo? »Nekateri birmo razumejo tudi kot konec verouka,« odgovarja kaplan Peter Možina. »Otroci so tedaj v najstniških letih, ko iščejo svojo pot v življenju, in je razumljivo, da se včasih nekoliko oddaljijo od Cerkve. Pomembno je, s kakšno popotnico stopijo v svet.«
Tudi Samo Košir je glede pričakovanj zelo realen: »Hčerka odrašča in se bo morala sama odločiti, ali nam je uspelo privzgojiti ji občutek za vero ali ne.« Ali kot je veliko bolj filozofsko trenutno stanje v Cerkvi opisal Peter Možina: »Ko vera izpuhti, ostane le še lupina. Zdaj, ko je padec vere močan, imamo na izbiro le dve stvari: ali se vrnemo k izviru in postanemo pristni kristjani, ali pa se bo naša lupina sesula. Neki teolog je rekel: 'V 21. stoletju bodo kristjani mistiki ali pa jih ne bo.' Takšna je zdaj realnost vere.«
In o prihodnosti vere bodo odločali tudi letošnji prvoobhajanci ter birmanci, ne gleda na to, ali so dobili najnovejši telefon ali ne.
