Zadnjo soboto pred božičem pa se je zgodil zgodovinski trenutek za narodno-zabavno glasbo, saj so prvič v zgodovini mladi Avseniki, kot mnogi imenujejo Ansambel Saša Avsenika (ASA), stopili na oder razprodane arene Stožice. In uspelo jim je pričarati nepozabno Zimsko pravljico in spraviti na noge deset tisoč glavo množico. A ni bilo tako enostavno.
»Zlagali smo cegu na cegu, da smo prišli v Stožice,« se je slikovito izrazil Sašo Avsenik, harmonikar in tretja generacija Avsenikov, ki je pred dobrim letom dni prvič javno razkril, da se že nekaj časa sooča z diagnozo fokalne distonije. Gre za nevrološko motnjo, ki vpliva na nadzor gibanja, zato je vse od takrat na odru z njim še en harmonikar. Največkrat, tudi na odru v Stožicah je bil, je to virtuoz Robi Novak, Sašev dober prijatelj, ki je prevzel vlogo »drugega harmonikarja«. Izziv pa je sprejel kljub temu, da ima svoj ansambel Mladi korenjaki.
Sašo Avsenik je s svojimi glasbeniki tik pred koncertom v Stožicah razkril še nekaj podrobnosti iz zakulisja, predvsem tistih, ki so spremljale priprave na tak podvig. »Res je bilo potrebne ogromno organizacije, logistike, tehničnih priprav. A na srečo imava z Maticem (Plevelom, op.p., kitaristom ASA) ogromno izkušenj iz minulih let, ako v tujini kot doma. Prelomni trenutek pa se je zgodil lani, ko smo šli z odra hale Tivoli. Matic me je poklical in rekel, da je že rezerviral Stožice. In vsi smo bili kar postavljeni pred dejstvo, o tem nismo debatirali, temveč se vsi na to zgolj pripravljali,« je razkril Sašo Avsenik. In dodal, da so zastavili program, ki je temeljil na Avsenikovih prepoznavnih melodijah, saj so se zavedali, da nagovarjajo tako družine, kot starejšo, pa tudi mlajšo generacijo.
Brez nore koreografije
»Nismo šli v neke nore koreografije, nismo komplicirali s sceno, niti razmišljali, kaj bomo oblekli. Bili smo v narodnih nošah, naša dodana vrednost je bil 16-članski zbor najboljših pevk in pevcev ter godalni orkester, ki je dopolnjeval naš kvintetovski zven. Izbrali smo najboljše posameznike, s katerimi smo se srečevali v minulih letih. In vsi so na vse vaje prihajali točno in stoodstotno pripravljeni,« še razkriva Avsenik. Samoumevno je, da so vse, kar smo slišali v Stožicah, zaigrali in odpeli v živo, brez enega samega tona na »playback«.
V trenutni zasedbi so, poleg Saša in že omenjenega Matica Plevela, ki je kitarist od prvega dne pred 16 leti, ko je ASA zaigral v Avsenikovi gostilni v Begunjah, še basist Aleš Jurman, zadnjih pet let pa tudi klarinetist Tommy Budin, trobentar Denis Daneu, pevski duet tvorita Lucija Selak in Luka Sešek. Zlasti slednji se je že velikokrat izkazal kot izjemen interpret skladb, ki jih je v ansamblu Bratov Avsenik pel legendarni Franc Košir, svojevrstna maskota ansambla. Potem, ko je navdušil z Avsenikovo polko Popolna zmeda, se je v Stožicah oblekel v astronavta in z višine, izpod stropa dvorane, kamor so ga dvignili na trapezu, odpel Avsenikovo polko Radovedni astronavt. In znova dokazal, da je dragocena dodana vrednost ansambla. Enako je s pevko Lucijo Selak, ki s svojo prezenco očara vsakega poslušalca.
Še posebej v valčku Skozi leta, pa tudi hudomušni uspešnici Ena bolha za pomoč. Sicer pa so Avseniki za Stožice izbrali preizkušen, tradicionalni repertoar, v katerem ni manjkala Slovenija od kod lepote tvoje, Prav fletno se imamo, Pastirčka pa so odigrali celo brez ozvočenja na sredini dvorane Stožice. Da ne omenjamo še vseh drugih večinoma znanih Avsenikovih viž, pa tudi novejših od ASA.
Od berlinske filharmonije do Planice
»Nismo na novo odkrivali tople vode, ki sta jo brata Slavko in Vilko že davno odkrila,« je dejal Sašo in razkril, da se v Stožice vračajo tudi prihodnje leto, 19. decembra. Glede na to, da je prihodnje leto znova na vrsti tudi Festival Avsenik, ki je, mimogrede, tudi že razprodan, je jasno, da je pred ASA še eno naporno leto.
Da Avseniki »premikajo meje«, je jasno že iz zgodovine, saj so bili štiri desetletja, Ansambel Bratov Avsenik je deloval od leta 1953 (sprva kot trio, nato kratek čas pod imenom Gorenjski kvintet) do leta 1990, ambasadorji Slovenije, s svojim značilnim glasbenim slogom so pripomogli k prepoznavnosti in priljubljenosti narodno-zabavne glasbe doma in po svetu. Pri čemer ne gre pozabiti, ne le na izjemen ustvarjalni potencial bratov Slavka Avsenika in Vilka Ovsenika, pač pa tudi kakovostne instrumentaliste, pevce in pevke kot tudi vrhunske domače in tuje pisce njihovih besedil.
Ansambel bratov Avsenik je tudi prvi, ki je s tovrstno glasbo gostoval v prestižni berlinski filharmoniji, večkrat so razprodali münchensko Olympiahalle ter ljubljansko Halo Tivoli, odpirali so polete v Planici in gostovali na olimpijskih igrah v Sarajevu.
Za svoje delo so prejeli 31 zlatih, eno diamantno in eno platinasto ploščo, saj so prodali več kot 30 milijonov nosilcev zvoka. Po slovesu Ansambla bratov Avsenik leta 1990 je družinsko glasbeno tradicijo nekaj časa nadaljeval Gregor Avsenik s svojim ansamblom, leta 2009 pa se je zgodil prelomni dogodek, ko je harmoniko vzel v roke Slavkov vnuk Sašo Avsenik. Sašu se na odru še zdaj občasno pridruži oče Gregor in zaigra na svojo kitaro, pa tudi sestra Monika, ki se je prav tako profesionalno posvetila glasbi.
V Stožicah je, denimo, požela velik aplavz, ko je zapela Tam kjer murke cveto. Največja uspešnica Avsenikov pa ostaja skladba Na Golici, ki so jo prvič zaigrali pred natanko 70 leti, v nemški verziji poznana kot Trompetenecho in velja za največkrat predvajano instrumentalno skladbo na svetu.