Do konca petdesetih je bil Buddy Holly mrtev, Elvis Presley je šel k vojakom, Little Richard je začel verjeti v vesoljce, Jerry Lewis se je javnomnenjsko zapečatil zaradi poroke s trinajstletno sestrično, Chuck Berry pa končal v zaporu zaradi zaposlitve štirinajstletne natakarice v svojem nočnem klubu. »Prej je bil vesel človek, stalno pripravljen na šale, na turneji po Angliji leta 1964 pa se ga spominjam kot spremenjenega, tudi zagrenjenega,« se je kolega Carl Perkins spomnil Berryja iz tistih let. Scena je bila, skratka, turobna. S pojavom The Beatles pa se je začel vzpon skupin nad pevci posamezniki, praksa njihovega poimenovanja pa je bila podobna poimenovanjem uličnih tolp. Bend je bil tudi »gang«, tolpa ali fantovska zarota, kot temu pravi Jani Kovačič. Za ponazoritev navedimo nekaj imen tolp, ki so v sedemnajstem stoletju terorizirale London: Mims, Hectors, Bugles in Dead Boys. Vsa od njih so v bližnji preteklosti doživela ponovitev v popularni glasbi. Kot mnoga druga. Samo določnik »the« je veljalo dodati.
Američan boljši inštrumentalisti
Čeravno je tudi v osnovnem ameriškem rock'n'rollu obstajal vsaj en pomemben »the« ansambel, kot denimo The Crickets, po katerih so The Beatles povzeli ime, so določilo uveljavili Liverpoolčani oziroma Britanci, ki so ameriško glasbo, predelano v Angliji, prodali nazaj v ZDA: The Beatles, The Rolling Stones, The Zombies, The Kinks, The Who, The Animals, The Yardbirds. Ameriških »the« ansamblov je bilo manj, sta pa to v šestdesetih vsekakor bili skupini The Beach Boys in The Doors. Z britansko invazijo se je tudi vzpostavil izraz britanski rock. Njegov rival je kakopak ameriški rock, to medcelinsko rivalstvo pa je pomemben moment starorockerskega nazora. Ločnica, ali je nekdo bolj privrženec britanskega ali ameriškega zvoka.
Za naše kraje bi se verjetno dalo reči, da je več privržencev britanskega zvoka. A kako povzeti razliko, če pa britanski rock pomeni Angleže, ki igrajo ameriško glasbo, ameriški rock pa Američane, ki bi bili radi Angleži? Morda je razliko dobro ponazoril slovenski kitarist iz sedemdesetih, ki je ob priložnosti dejal: »Za Američane je značilno, da na kitari kar nekaj primejo, pa vse paše. Kot Dylan, ki pritisne ton sem ter tja, pa vse štima, medtem ko evropski kitarist igra bolj dorečeno.« Za Američane je tudi v glasbi značilno, da neradi komplicirajo oziroma da so manj kompleksni od Evropejcev, za kar pa je mogoče kriviti osnovno izhodišče oziroma okoliščine.
Danes so na spletu dosegljive malodane vse informacije, nekoč pa so bili ameriški glasbeniki zagotovo bližje izvorom tehnik, ki so jih razvili temnopolti glasbeniki in so omogočale, da glasba zveni na točno določen način. Za Evropejce so bile te informacije lahko velike skrivnosti. V ponazoritev: od evropskih rock kitaristov tako prve kot poznejših generacij je zgolj Keith Richards kariero ustvaril na kitarah, ki so bile uglašene na blues uglasitev. Malodane kompleten evropski rock je odigran na klasično uglašene kitare, ki pa, vsaj ko gre za blues ali blues rock, stežka zazvenijo enakovredno polno kot bluesovsko uglašene. Tako so evropski kot slovenski kitaristi v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih lahko v nedogled lomili prste s skladbami Stonesov, a se vsemu trudu navkljub niso približali zvoku, kajti na klasično uglašenih kitarah se fraz ni dalo odigrati prostodušno udarjajoč po vseh šestih strunah, kar pa je v blues uglasitvi možno. In kar je Keith Richards spremenil v lasten izraz. Ameriški glasbeniki so vse te male skrivnosti poznali in veljali za tehnično boljše ter v žanrih suverene. Vedeli so, pri čem so in kako se zadevam streže, medtem ko so Evropejci izza radijskih sprejemnikov poskušali dojeti njihove trike. Kar pa jih je obenem delalo bolj inventivne od Američanov, ki so bili nemara prav zaradi tradicije in znanja ujeti v standardne obrazce.
Razlike v produkciji
Razlike med britanskim in ameriškim izrazom se išče tudi v opremi. Tako za simbol britanskega rocka šestdesetih let velja kitarski ojačevalec vox, medtem je bil za ameriške ansamble značilnejši ojačevalec fender. Seveda preden so se uveljavili marshalli in je večina družno končala na njih. Glasba se je snemala tudi v različnih studiih, pri čemer so Američani več snemali v neodvisnih zasebnih studiih, izmed katerih je bil v primerjavi z angleškimi studii BBC in Abbey Road nemalokateri luknja. »Ko smo prvič prišli snemat na BBC, se spomnim človeka, ki je bil zadolžen za mikrofone in je deloval kot oficir RAF. Rekel mi je, da mi bo odsekal glavo, če se brez dovoljenja dotaknem opreme,« se Keith Richards spominja razmer sredi šestdesetih. Stonesi so vsekakor raje snemali v ZDA kot v Angliji, nekako obče sprejeta razlika glede ameriškega in britanskega zvoka pa je, da je ameriška produkcija tradicionalne rock glasbe mehkejša, z večjim poudarkom na ritmu in basih, medtem ko za tradicionalni angleški izraz velja, da je agresivnejši in bolj melodičen. Obstajajo številni primeri ansamblov, skladb in albumov, ki so bili zvokovno oblikovani drugače za ameriški ali za britanski trg.
Individualizem proti kolektivizmu
A številke so vendarle zgovorne. Lestvica prvih dvajsetih najbolj prodajanih izvajalcev vseh časov je: The Beatles, Michael Jackson, Madonna, Led Zeppelin, Elton John, Pink Floyd, Mariah Carey, Celine Dion, AC/DC, Whitney Houston, The Rolling Stones, Queen, ABBA, The Eagles, U2, Billy Joel, Phil Collins, Aerosmith, Frank Sinatra in Barbra Streisand. Razmerje med ZDA in preostalim svetom je na tej lestvici izenačeno, je pa očitno, da so britanski oziroma v tem primeru neameriški izvajalci uspešnejši, ko gre za skupine, medtem ko so Američani močnejši, ko gre za posameznike. Ta ameriška praksa se ni končala konec petdesetih let, ampak se je nadaljevala z Jimijem Hendrixom, Janis Joplin, Bobom Dylanom. Michaelom Jacksonom, Princeom, Madonno in še kom.
Grobo rečeno bi lahko rekli, da je razlika med ameriško in britansko popularno glasbo enaka razliki med kolektivizmom in individualizmom. To, ali gre za skupino ali za posameznika, pomeni različen pristop k zadevi. Za delo veččlanskega ansambla, v katerem člani veljajo za bolj ali manj enakopravne, je potrebnega več konsenza kot v primeru posameznika. Posameznik se odloča sam ali pač v dogovoru (diktatu) z menedžerjem, kar je bilo izrazito pri Presleyju. Posameznikom praviloma igrajo najeti glasbeniki, ki so lahko angažirani za stalno, vseeno pa niso člani ansambla. In to se pri glasbi mora poznati. Če ne drugje, pri spremljevalnih vokalih.
Kajti če je kaj krasilo angleške skupinske ansamble, so bili to prepoznavni spremljevalni vokali. O pevskih zmogljivostih The Beatles ni izgubljati besed. Enako velja za malodane vse angleške ansamble. Imeli so svoje značilne spremljevalne vokale, izrazit primer pa so The Rolling Stones, ki brez spremljevalnega vokala Keitha Richardsa v ozadju niso isti ansambel.
