Mednarodni bend, s katerim sem nastopal po tujini, sem poleti pripeljal v Portorož na teraso. In medtem ko je naša terasa z vrhunskim ozvočenjem samevala, sta onadva samo s kitarama na pomolu imela žur. Čudila sta se nam, kako smo bili opremljeni in naučeni, jaz pa njima, kako jima uspeva tako enostavno pritegniti ljudi. A energija in karizma sta pomembnejši od tehnike, znanja in vsega drugega. Da smo se sestali, je trajalo še dve leti. Resno smo začeli leta 1994.
Prvič sem za vas slišal kot za malodane »mafijski bend«, saj ste redno igrali v Bountyju na Fužinah, ki so v tistih časih slovele kot izrazito divja soseska.Začeli smo v Pergoli v Portorožu. Vsa Slovenija je takrat hodila v Portorož, ki je bil živ turistični center…
... postransko medvprašanje: kdaj je Portorož kot tak padel?Okoli leta 2000. Zdaj bi vsi oddajali sobe, nihče pa ne bi trpel hrupa, ki ga povzročata glasba in zabava. Iz Portoroža so hoteli narediti nekaj drugega, zdaj ga pa imajo mrtvega.
Hvala. In zdaj nazaj na Fužine.Oziroma najprej v Portorož. V Ljubljani smo prvič igrali v Time baru na Viču, nato pa v Siesti v Črnučah. Do leta 2000 smo krožili po malih kafičih, potem pa je prišel Bounty, ki je posebna zgodba. Jugo glasbe, ki smo jo takrat igrali mi, po radiu nisi mogel slišati. Vem, ker sem delal tudi na radiu in se spomnim, da sem pod najavo za koncert Zdravka Čolića dal Ti si mi u krvi in me je lastnik takoj poklical, naj podlago zamenjam z neko »tamponsko« oziroma ambientalno glasbo. Tudi naš program je bil za lastnika kakšnega lokala preveč jugo, čeravno nikdar nismo bili povsem balkan bend, saj sem forsiral slovenske komade. Dejansko smo najprej mislili igrati latino, potem pa smo dojeli, da lahko na latino naložimo vse. Obenem je bila dejavna jugonostalgija. Za vse mešane poroke smo bili edini tovrsten bend brez konkurence. Obenem se je postavljala na noge kompletna država in od 1994 do 2000 je bilo zelo vroče. V Siesti celo bolj kot kasneje okoli leta 2000 v Bountyju, kjer smo pa, kot pravim, dodali v program še balkan folk glasbo. Kajti prej smo vendarle igrali zabavno jugo glasbo. Bounty je bil glede tega prelomen, sploh potem, ko smo naredili priredbo I tebe sam sit kafano, ki je verjetno prva tovrstna skladba, ki je prišla v slovenski radijski eter. In treba je reči, da zelo po zaslugi Dejana Vindiša, ki jo je spuščal. Mi si ne bi upali. Tudi v prvi verziji komada nismo imeli »cigani mi lome dušu«, ampak »Mambo Kings mi lome dušu«. Vzporedno je uspelo še našemu avtorskemu komadu Preveč je lepih deklet, kar nam je odprlo pot v preostale dele Slovenije in lahko rečem, da smo bili med letoma 2000 in 2012 v tej branži zabave sami in brez konkurence.
Kdaj in zakaj ste uvedli harmoniko?Okoli leta 2009. Zaradi veselic. Sicer smo na njih občasno igrali že prej in sem jaz na klaviaturi igral harmonikarske dele, vendar je za občinstvo bistveno bolj prepričljivo, če vidijo na odru človeka z inštrumentom. Takrat se je začela ekspanzija harmonike, ki je trajala kar tja do leta 2017 ali 2018.
In potem upadla?Harmonika je padla in tudi mi smo skrčili ta del programa.
Kako opazite upad interesa?Ker zaigram Golico, pa vidim reakcijo ljudi. Ko smo leta 2008 zaigrali V dolini tihi, je grmelo. Danes ne več.
Kako je danes s konkurenco?V zadnjih petih letih so vsi postali Mambo Kings, ker vsi igrajo vse in kopirajo našo formulo, čeravno si je tudi mi nismo izmislili, ampak se je enostavno zgodila. Ker smo bili takšna kombinacija. Rus je vlekel na bosansko, Vasko na srbsko, jaz pa na slovensko stran. To je dalo uspešen džuboks format. Nikdar se nismo imeli za resen bend. Zabavnjaki smo, kljub temu da imamo kar nekaj uspešnih avtorskih komadov, vendar smo jih vedno ponujali v masi priredb in smo zato avtorsko podcenjeni.
Kakšne naklade ste imeli?Po 100.000.
Velika številka! To so seveda cedeji z miksi vaših priredb in s kakšnim avtorskim komadom vmes. Kako ste reševali problem avtorskih pravic pri originalnih avtorjih komadov, ki ste jih prirejali?Tisto so bili resnici na ljubo še časi, ko smo delali na divje. Obenem smo igrali po petkrat, šestkrat na teden, pri čemer nikdar nismo bili izrazito poceni. Do leta 2010 so bili zlati časi. Odpirali so se trgovski centri, firme so imele zabave, veselice. Po letu 2010 pa so se začeli pojavljati narodni bendi, ki so zbijali ceno, ker so ljudje dopoldne hodili v službo, zvečer pa igrali in so se lahko ponujali pod ceno. Zdaj so ostali morda še trije tovrstni ansambli, z Modrijani na čelu, prej jih je bilo pa nešteto. Vzporedno je pritisnil še Balkan. Predvsem Štajerska je povsem inficirana z njim. Mi nismo več nič posebnega.
Vaša lastna domislica, s katero ste uspeli, se je zdaj obrnila proti vam?Da, zato smo se bolj vrgli v avtorsko glasbo. Balerina je bil super sprejet komad, prav tako Romeo in Julija, ki smo ga namenoma naredili za mlade.
In kako veste, kaj je za mlade?Če ujameš mladostnika pri 18 letih na maturantskem plesu, ga boš imel do 24. leta, kajti med 18. in 24. letom ljudje žurajo. Zato delamo na tem, da smo prisotni na dogodkih, kjer je mladež, tako pa tudi čutiš njihov utrip. Če nisi na terenu, ne moreš vedeti, kaj je posredi, in se ne moreš domisliti stvari v studiu. Gremo v neki slovenski pop, ki je izumrl, kajti vse mine, tako je pričakovati tudi, da bo od pretiravanja, ki je zdaj na delu, minila prevlada balkanske glasbe, takrat bomo pa Mambo Kings imeli deset hitov.
