Oblikoval je uniforme za 11 različnih podjetij. Delal je tudi za znamenito kanadsko gledališče spektakla Cirque du Soliel, ki slovi po svojih akrobatskih, gimnastičnih, koreografskih, glasbenih, pevskih in plesnih predstavah. Hraniteljeva dela so uvrščena v štiri stalne umetniške zbirke, v Narodni muzej Slovenije, Slovenski etnografski muzej, Muzej moderne umetnosti Ljubljana in Pokrajinski muzej Maribor.
Veliko ste na poti. Kako se ta čas znajde vaša mačka Zoja?»Zanjo poskrbijo dobri ljudje. Zdaj je že prava gospa. Stara je enajst let, a je z leti vedno bolj otročja.«
Otroštvo ste preživeli v zagrebškem predmestnem naselju Zaprešić. V osnovni šoli še niste toliko odstopali od povprečja?»Bilo je v okvirih normale. Super mi je bilo, da je bila šola blizu doma. Ko sem slišal zvonec, sem stekel iz stanovanja mimo njive in po navadi stopil v razred istočasno z učiteljem. Med odmorom sem hodil domov jest. V srednji šoli je bilo že bolj razgibano. Srednjo oblikovno šolo je obiskovala tudi moja starejša sestra in ker je pouk potekal v dveh turnusih, sem po svojem pouku hodil še na njena predavanja. Pozneje, ko so šle njene prijateljice na višjo tekstilno, sem hodil tudi tja. Profesorji so mi oprostili, da sem zamujal. Učiteljski zbor se je za ta odpustek dogovoril z ravnateljem. Glavno jim je bilo, da sem bil prisoten pri kreativnih predmetih.«
Zakaj ste zamujali?»Zjutraj sem kot postpankovec porabil veliko časa, da sem se uredil v skladu z vsemi svojimi zamislimi.«
K videzu starši niso imeli pripomb?»Očeta ni bilo več z nami. Starša sta se ločila. Mama ni imela prav nikakršnih zadržkov. Je zelo kreativna gospa in ima velike zasluge, da delam to, kar delam. Podpirala me je rekoč: 'Bolje tako, kot pa da bi se mi za hrbtom maškaral.'«
Povabilo v Ljubljano
Kakšen je bil petnajstletni Alan v prvem letniku srednje šole?»Na vrhu glave je bila visoko stoječa irokeza. Glede na dolžino las je bila res visoka. Ob straneh sem bil pobrit. Imel sem vojaške škornje, frak hlače, torej črne s črto ob strani, korzet, frak, broške, kravate, zakovice, verige, nojeva peresa…. In obvezno sem imel pri sebi podolgovato zdravniško torbo. Vse skupaj sem nadgradil z zelo veliko količino ličil.«
Kmalu ste iz šolarja postali mladenič v poklicu.»Ja, drugega letnika nisem dokončal. V Zagrebu so začeli prirejati neke alternativne modne revije. Zaradi videza so me začeli vabiti, da sem tam delal masko. Že drugi teden za tem, ko sem se izpisal iz šole, me je na cesti opazil Dragan Živadinov. Bil je z gospo, ki me je poznala. Zvečer smo se srečali na modni reviji, kjer sem delal masko. On je takrat v Zagrebu gostoval s predstavo Marija Nablocka svojega gledališča Sester Scipion Nasice. Rekel mi je, naj pridem na predstavo, in ko sem prišel tja, so me takoj porabili za ličenje. Povabil me je k svoji naslednji predstavi Krst pod Triglavom in tako sem pri sedemnajstih prišel v Ljubljano.«
Kako ste postali navdušeni za oblikovanje kostumov?»Koketiral sem z modo. Leta 1991 sem imel razstavo v Moderni galeriji. Katalog teh del je prispel v roke ljudem iz Milana, kjer sem delal eno leto. Ko bi moral podpisati petletno pogodbo, sem videl, da me moda ne zanima. Sem gledališki človek. Leta 1992 sem prišel nazaj in od takrat naprej delam le kostumografijo.«
Odšli ste iz Jugoslavije in se vrnili v Slovenijo. Kaj je to za vas kot Hrvata pomenilo?»Od leta 1986 sem večino časa preživel v Sloveniji. Delo sem nadaljeval in obenem dobil slovensko državljanstvo.«
Vojska ga ni potrebovala
Kako pa je bilo s služenjem vojaškega roka?»Ko so me v Zagrebu poklicali na nabor in me videli, so mi postavili nekaj vprašanj, se še nekaj pogovarjali med sabo in kmalu sem dobil obvestilo, da me ne potrebujejo. Tudi v Sloveniji sem dobil poziv okrog leta 1993. Spet smo se pogovorili, zelo korektno. Kot kaže, je bilo to vse, kar se moje vojaščine tiče.«
Pred nekaj dnevi ste jih dopolnili 50. Kako ste se soočili s to prelomnico?»Komaj sem čakal. Že od nekdaj govorim, da bi bil rad star 50 let. Tako se že dolgo počutim in sedaj sem končno uskladil dejanska leta in občutke. Starejši bom, boljši bom. Frizerki Meti Podkrajšek sem že od 80. let težil, da bi me pobarvala na sivo, a ni hotela. Je rekla, da bi bil glede na originalno barvo svojih las kot kremšnita. Veselim se tega drugega obdobja.«
Vaši kostumi so doživeli pomembne razstave, leta 1995 v Mestni galeriji, 1997 v Köbenhavnu, 2000 v Millenium Domu v Londonu, leta 2006 v tivolskem gradu… Kakšen je proces oblikovanja kostumov?»Preberem tekst predstave in se pogovorim z režiserjem, ki naredi koncept, znotraj katerega moram tudi sam funkcionirati. Naredim skice in se pogovorim z igralci. Sledita iskanje in nakup blaga.«
Kako je prišlo do sodelovanja s Cirque du Soleil?»Katalog z razstave, ki je bila leta 1995 v Mestni galeriji, sem poslal na njihov naslov, in ker ni bilo odziva, na to pozabil. Tam imajo oddelek, ki išče nove stvari v svetu, od arhitekture do raznih vej umetnosti. Gospa, ki je dobila katalog, ga je pospravila v omaro. Ko je odšla v pokoj, ga je njena naslednica pri pospravljanju našla. To se je zgodilo po desetih letih. Leta 2007 so se odločili, da me pokličejo, a jim to mesec in pol ni uspelo, ker se na tuje klice ob nenavadnih urah nisem odzival. Potem so za pomoč prosili slovensko veleposlaništvo v Kanadi, ki me je izsledilo. Povabili so me na sestanek in dogovorili smo se za pogodbo.«
Oblekel tudi pogrebnike
Kako je delati za Cirque du Soleil?»Česa takega ni nikjer na svetu. Zaposlenih imajo 5000 ljudi. Tam je na voljo vse, kar obstaja. Ni ničesar, kar ni na voljo. Če kaj ne obstaja, to naredijo. Imaš maksimalno podporo na vseh področjih, da se kot kreativec ne počutiš obremenjenega z drugimi stvarmi. Priprave za predstavo Zarkana, kjer sem bil angažiran, so potekale dve leti. Stala je 75 milijonov dolarjev. Na voljo je bilo 120 šivilj. Delo je potekalo po enotah, en krojač in z njim štiri šivilje. Ker v Kanadi ni bilo dovolj velikega prostora za vaje, je bil kompleten pogon s šiviljami, kuharji, stroji… postavljen v Orlandu. Od tam smo šli na premiero v newyorški Radio City music hall. Predstava je pozimi gostovala v Kremlju v Moskvi in potem v Las Vegasu. Na sporedu je bila neprekinjeno od novembra 2012 do aprila 2016.«
Pri katerih predstavah trenutno sodelujete?»V operi je bila te dni premierno uprizorjena Lepotica in zver režiserja Matjaža Fariča. V pripravi je kostumografija za predstavo v Celju, ki jo režira Jernej Kobal, za balet Smrt v Benetkah, ki ga za zagrebški HNK dela Valentina Turcu, za moderno plesno predstavo Orlando Rosane Hribar v Plesnem teatru Ljubljana, za Matejo Koležnik delam kostumografijo za dramo Ivanov Čehova, katere premiera bo v Celovcu. Z njo delam zadnja leta tudi v Berlinu, Münchnu, na Dunaju…«
Imajo pogrebniki na Žalah še vaša oblačila?»Mislim, da.«
Opazujete ljudi na cesti?»Ja, vendar jih ne gledam skozi oči esteta. Ne ukvarjam se s tem, ali je dobro ali slabo, ampak si ustvarjam zgodbe o teh ljudeh. Številne ljudi vidim kot like iz predstav. Sprašujem se, zakaj je nekdo tako oblečen, kje je v službi, koliko da za hrano, stanovanje, koliko mu ostane za oblačila. Zanimivo se mi zdi, ko ljudje kaj po svoje skombinirajo. Rad imam napake, te dajo ljudem karakter. Ljudi ne sodim.«
