100 najlepših slovenskih popevk: Polnočni kavboj

Ivo Mojzer se spominja nastanka slovenske različice: »Po zaključku festivala Vesela jesen so v mariborski hotel Slavija prišli Mojmir Sepe, Jure Robežnik, Mario Rijavec… V hotelu smo ta večer igrali z našim ansamblom, v katerem sem pel in igral bobne. Mariborčana Iva Štrakla so nagovorili, da me pripelje k njihovemu omizju. 'Veste, kaj, lepo pojete,' je dejal Sepe. Robežnik pa: 'Dajte, zapojte eno tujo skladbo.' S Štraklom sva se posvetovala in odločila za Everybody's Talkin, on pa je dodal: 'V štirinajstih dneh ti napišem slovensko besedilo.' Očitno sem se dobro odrezal, saj je dober mesec zatem na domači naslov na traku prispel inštrumental te pesmi in začel sem vaditi.« Konec novembra so ga obvestili, da ima snemanje v začetku decembra v Studiu 14 na Radiu Ljubljana. »Ves sem se tresel ob povabilu, do takrat še nisem bil na radiu.« Na snemanje se je odpeljal z vlakom dan prej, da ne bi bilo kakšnih zapletov. »Postavim se pred mikrofon in vidim, da zgoraj za steklom stojijo in opazujejo Bojan Adamič, Jože Privšek, Jure Robežnik, Mario Rijavec. Kar stisnilo me je. 'Nič, gremo, kar bo, pa bo.' Najprej sem zapel za tonsko vajo, potem še dvakrat, nakar so me poklicali k mešalni mizi. Nekoliko sem se zbal, da ni kaj narobe. 'Zelo lepo, mi se bomo še srečali,' me je potolažil Privšek, Adamič in Robežnik pa sta mi stisnila roko. Tega ne bom nikoli pozabil. Povedati moram še, da je pred snemanjem v studio prišel napovedovalec Rado Časl, da sva šla skozi tekst in da mi popravi mojo štajerščino, predvsem ozke o-je. Prvič sem pel v pravilni slovenščini.«

Da je pesem večna, vedo tudi pri Loteriji Slovenije, saj je aktualna glasbena podlaga njihovih oglasov.