Twister 2 je film o ekstremnih vremenskih pojavih, ki noče biti film katastrofe 21. stoletja. To je film, ki se prav potrudi ne omenjati podnebnih sprememb, preznojenih polarnih medvedov in človekove vloge pri tem. Tako antipridigarskega, tako antiaktivističnega, tako antimoralističnega filma iz Hollywooda zlepa ne boste videli. Lee Isaac Chung, ki je pred tem režiral priseljensko dramo Minari, tako zelo ni hotel posneti vokalnega, ozaveščenega, informiranega filma, da se njegov Twister bolj kot modernizirano nadaljevanje bere kot predelava de Bontovega Twisterja s Helen Hunt in Billom Paxtonom iz leta 1996. Novi Twister je skratka film, ki so ga sicer res sproducirali v stoletju pariškega podnebnega sporazuma, a se na vsakem ovinku pretvarja, da je izšel v devetdesetih, ko smo še radi pili po plastičnih slamicah, brez sramu vozili dizle in frcali zamaške po pločnikih. »Filmi ne bi smeli pridigati,« pravi Lee.
A bolj ko se novi Twister na ravni izrečenega trudi biti film prejšnjega stoletja, bolj ko ne omenja okoljskega segrevanja, bolj očitno je, da je produkt svojega časa. Namesto da bi govoril o stoletju, v katerem živimo, nam ga namreč kaže. Tornade tako na eni strani lovimo s skupino znanstvenikov, ki želijo za obče dobro radarsko mapirati te vetrovne megavrtiljake, a izvemo tudi, da to počnejo v spregi s kapitaloma. Na drugi strani pa v tem vremenskem rodeu jahamo skupaj z youtuberskimi kavboji, ki sicer pomagajo prizadetim v neurjih, a to delajo tako, da za spletne klike v čudo narave streljajo novoletne rakete. Na eni strani imamo torej tiste, ki ujme preučujejo tako, da to katastrofo monetizirajo, na drugi pa robinhoodovske influencerje, ki iz te katastrofe delajo spektakel. Ja, Lee namesto, da bi njegovi liki govorili o svetu podnebnih sprememb, preprosto izriše njegove družbeno-ekonomske zakonitosti. In njegovo spektakelsko naravo.
Tudi v Twisterju tega stoletja zato v lovu na tornade ne manjka divjih voženj, ruvanja dreves, velikih eksplozij, uničenih zgradb, opustošenih krajev, letečih predmetov in letečih ljudi. Pri čemer je tako kot podnebna kriza od izida prvenca napredovala tudi digitalna čarovnija, ki surovo, rušilno moč vremena tokrat prikaže še za kakšno stopnico bolj prepričljivo, bolj srhljivo in še bolj fotogenično. Ja, fotogenično – filmi katastrofe so pač od nekdaj platforma, s katere lahko gledalci varno iz udobja kinosedeža opazujejo vse vrste kataklizem, kar si jih je mogoče zamisliti. Od tistih, ki jih človeštvo že živi, do tistih, ki šele prihajajo. Film katastrofe je zato od nekdaj prvorazredna opazovalnica kriz in katastrof. V obliki lahkotnega spektakla – jasno. Kapitalizem seveda ljubi spektakel. Odgovor kapitalizma na krize je namreč vedno znova populističen spektakel. Film katastrofe in kapitalizem sta si preprosto usojena. Je zato sploh kaj čudnega, da Twister letnik 2024 čez lužo v svojem žanru ruši rekorde tudi pri zaslužkih od kinovstopnic? Seveda ne.
Filmi katastrofe so privlačni ravno zaradi tega, ker so v samem bistvu tako fantastično populistični, ker lahko ne glede na vse, kar je zloženo proti junakom filma, na koncu vedno znova pričakujemo srečen konec. Pri čemer se po srečnem koncu nihče ne ukvarja s tem, zakaj je do krize sploh prišlo. Privlačni so, ker ohranjajo status quo. Ker so ujetniki forme, tako kot so njihovi junaki ujetniki naravnih katastrof. Poanta vseh teh filmov je namreč vedno ista – medtem ko resnične krize ljudi tudi zaznamujejo, razdvajajo, travmirajo, katastrofe v filmu na koncu vedno povežejo, združijo, poenotijo. Vse bo okej, sporočajo. Tudi Twister 2 zelo dobro razume zakonitosti svojega žanra. Zelo dobro ve, kaj njegova ciljna publika hoče in pričakuje. Na eni strani nazorne, izdelane prizore vremenskega pustošenja, na drugi lahkotno, kvaziznanstveno pustolovščino s primesmi romantične komedije, v kateri med akcijskimi prizori poslušamo o konvektivni energiji, strižnem vetru in poliakrilatih. Zaplet je temu primerno ambiciozen: glavna junakinja Kate, ki jo igra odlična Daisy Edgar-Jones (serija Normalni ljudje), želi rušilne tornade ustaviti, utišati in izsušiti z biorazgradljivimi supervpojnimi polimeri. Ob pravem trenutku je treba samo še zapeljati naravnost v oko nevihte. Divje. In – ali mar ni to ultimativni spektakel za sodobna občinstva, mar niso to mokre sanje kapitalizma? Da bi znanost izumila čudežno rešitev za krize, ki jih sam ustvarja.
