Če citiramo francoske ocenjevalce: »To je nagrada za razmerje med kakovostjo in ceno, ki dokazuje, da ni nujno, da ima odlična hrana visoko ceno.« In začeli smo se spraševati. Ne, ali je mogoče pri Jožefu dobro jesti, kajti že prvi trenutek, ko smo vstopili v hladno hotelsko jedilnico, obupno opremljeno v slogu osemdesetih ali devetdesetih, nam je bilo jasno, da za to ni nobenih možnosti. Ne, spraševali smo se, ali so bili v tej sobani razen nas v zadnjem desetletju sploh kakšni gostje, ki niso zgolj zajtrkovali ali proslavljali dobre pogodbe, ki jo je država dobrohotno podpisala s kakšnim gigantskim idrijskim podjetjem.
Smukavc
Drugače povedano, če so bili v Jožefu Michelinovi ocenjevalci in so to, kar strežejo za kosilo in večerjo, ocenili, kot je zapisano, potem enostavno nimajo pojma, ali pa so zaradi njih kuhali posebej in drugače kot za nas. Če pa so Jožefa uvrstili v vodnik zgolj zato, ker so jim to svetovali vodilni v naši turistični organizaciji, se je treba vprašati ne samo o njihovi kompetentnosti, ampak tudi o vplivu njihovih nestrokovnih odločitev na tiste vrhunske restavracije in gostilne, ki so jih izpustili (ne glede na to, ali so jih obiskali).
Svinjska pečenka z omako
K hrani. Jožef, hotelska restavracija, ki se nikjer na zahodu ne bi uvrstila niti v telefonski imenik, je restavracija z receptorjem, ki je zraven še natakar. Jožef nima vinskega lista in nima jedilnega lista in hkrati nima cenika. Smešno, kako naj potem vemo, da je poceni? In čeprav nimajo jedilnega lista, imajo neki listek, ki najavlja dnevne malice (kosila, večerje), ki stanejo, glede na porcije in kakovost sestavin, nemajhnih 25 evrov. Ceno smo sicer izvedeli šele na koncu, ob plačilu. 25 evrov za juho, glavno jed in tortico, v prostoru, v katerem opremo za zajtrk pokriva neprivlačna črna rjuha, ki jo verjetno odstranijo, ko se zjutraj pojavijo »pravi« hotelski gostje.
Žlikrofi z bakalco
Iz borne ponudbe si je torej mogoče izbrati eno od treh glavnih jedi, ki jo pospremita juha in sladica, posebna možnost pa je tudi tradicionalni idrijski jedilnik z dvema lokalnima jedema, ki ju, podobno kot pri klasičnem kosilu, zaključi ne ravno tradicionalna, prej banalna tortica.
Brez filozofiranja, brez kakšnega uvoda ali pozdrava iz kuhinje je bila prva jed generična korenčkova juha, ki so jo popestrili z žličko smetane. Na strani tradicionalnega menija je bila mnoga bolj zanimiva, veliko okusnejša in natančno pripravljena predjed idrijski smukavc, gosta juha iz zelja oziroma ohrovta, krompirja in zaseke. To je bila gotovo najboljša jed našega kosila, ki je vsem napovedim navkljub trajalo le nekaj več kot pol ure. V tem času so našli tudi dve penini, ki so ju ponudili na kozarec, Bjano in solidno Pavlino iz kleti Patricka Simčiča. V hladilnikih smo izvohali še vina Frešerja in Jakončiča ter Dom Perignon, ki ga seveda niso ponujali, gotovo ga čuvajo za kakšna pomembna slavja.
Pistacijeva torta
Se je pa naše omizje odločilo za kozarec standardno dobrega sauvignona iz Frešerjeve kleti, ki se je srečal s suho, skoraj pretrdo svinjsko pečenko s pripadajočo omako, v kateri je bilo skoraj gotovo tudi nekaj korenčka. Za družbo je skrbel še ducat nepretresljivih žlikrofov. Spet bolje je bilo na strani tradicije, kjer so ponujali še drugo (in zadnjo) lokalno jed, žlikrofe s solidno bakalco, idrijskim jagenjčkovim golažem. Naj omenimo sodelovanje sijajnega še toplega kruha, natančneje, različnih žemljic in peciv, ki so bili visoko nad standardom popoldneva.
Mimogrede, v menijih za malice je namesto svinjine kot glavno jed mogoče dobiti postrv s pirejem rdeče pese ali ajdove njoke z gobovo omako, nas pa je čakala še sladica. To je bila izredno sladka pistacijeva tortica z veliko kreme in nenaravne, že kar fluorescentno zelene barve.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
