Naj takoj povemo, da ima Salicornia veliko težavo, ki jo bo brez temeljitega in bolečega reza težko presegla: restavracija, ki v notranjosti še kolikor toliko uspešno skriva industrijsko okolico, je zunaj enostavno preveč vpeta v pisarne, delavnice, servise in kar je še podobnega v Serminu. Še več, niti najboljši fotograf ne more vhoda v restavracijo ujeti kolikor toliko sprejemljivo, ker je pred njim parkiranih par velikih terencev, ki so očitno tam za vedno, oziroma, kot smo izvedeli od domačinov, se od tam raje ne premaknejo, ker je v okolici Salicornie praktično nemogoče dobiti parkirni prostor.

Smo pa med večerjo ugotovili, da je Salicornia ena najboljših ribjih restavracij pri nas, pa naj gre za ponudbo vina ali morskih prebivalcev, zato bi vodilni lokalni koprski politiki lahko zanje gotovo našli kak primernejši prostor. Konec koncev so takšne restavracije, vsaj tako pravijo naši turistični veljaki, lepa poživitev mesta, ki ima v središču za zdaj zgolj eno solidno restavracijo, sicer pa veliko več sumljivih ponudnikov generične in gotovo ne ravno zdrave hitre hrane. A pustimo koprsko turistično strategijo in se lotimo razmeroma dolgega večera, ki ga je naš primorsko-štajersko-ljubljanski sekstet preživel v Serminu.

Med mnogimi peninami in šampanjci od Slapšaka prek Kušterja, Bjane, Sinefinisa, Klenarta do Taittingerja jih ravno veliko ne ponujajo na kozarec, kar je seveda škoda, a naše odprave to ni zmedlo. Konec koncev nas je bilo dovolj, da smo si brez težav razdelili steklenico osvežilnega šampanjca kleti Piot Sevillano, nato pa takoj nadaljevali z že kar konkretnim chardonnayem MonteMoro. Francoske mehurčke in istrsko vino smo povezali s pozdravom iz kuhinje, kornetom, polnjenim s skuto s tartufi in okrašenim z, jasno, salikornijo oziroma osočnikom, slanoljubno rastlino, s katero si restavracija deli ime.

Hladne predjedi v Salicornii se lahko štejejo med vrhunce morske ponudbe v naših krajih. Pa naj gre za jadranske škampe, ki na mizo prispejo v vsej svoji surovosti in si jih gostje po želji začinijo s soljo in limono, ali pa karpačo jadranskih kozic z malinami, majonezo s sipinim črnilom in kremo rdeče pese.

Karpačo jadranskih kozic

Podobno je ugajal karpačo lampuge, tropske ribe, ki jo je segrevanje morja pripeljalo v Jadran, v kuhinji Salicornie pa so jo okrasili s »peski« oziroma stebli česnovih cvetov in granatnim jabolkom. Tako kozice kot lampuga so skoraj mirojevsko likovno atraktivne, manj je oblikovanja pri izvrstnem, skoraj sladkem bakalarju s kuskusom in pri tatarcu tune z blagim vasabijem. Morda bi lahko pojedli še kaj več, a bi bila to verjetno napaka, glede na to, da smo načrtovali še štiri hode.

Nadaljevali smo s toplimi predjedmi in z malvazijo Avaler iz hrastoveljske kleti Molle, ki ima na etiketi zapisanih neverjetnih 16 odstotkov alkohola. Res zanimivo vino, ki podobno kot pred tem chardonnay zelo beži iz okvira istrske klasike, a je njegovo spogledovanje s toplimi predjedmi povsem uspelo, še posebej v duetu z malimi njoki s sušenimi paradižniki, vongolami in botargo ciplja ter z ravioli iz testa za njoke, polnjenimi s tartufi in prelitimi z omako s kaneštrelami. Morje in gozdove so združevali bigoli z gamberi, jurčki in prahom mrtvaške trobente pa tudi pehtranovi fuži s sončno rumenimi lisičkami, tigrastimi kozicami in prahom vijoličaste bledivke.

Njoki z vongolami in botargo ciplja

Tople jedi so navdušile podobno kot hladne, le za las so zaostajale glavne jedi. Tunov stejk se je družil z vasabijem in malinami, a v glavni vlogi večera je blestela druga riba, dvokilogramski brancin v soli. Nekaterim članom omizja se je zdel skoraj malce presuh, a so se kmalu potolažili s »predsladico« –- božanskimi ocvrtimi jurčki, ob katerih je tekel tradicionalno bogat Ščurkov rdeči Up.

Borovnice s kostanjevim medom in pistacijevim sladoledom

Mimogrede, med vini je bil poraženec večera Makovčev rumeni muškat, ki naj bi pospremil sladice. Ni mu šlo, ne ob brownieju ne ob panakoti bele čokolade z malinami ob pistacijevem sladoledu na borovnicah s kostanjevim medom. Bolje sta se ujela domača rutica in brin v žgani obliki. Je pa za takšno alkoholno avanturo dobro imeti s seboj nekoga, ki je ob pijači zadržan. Mi smo ga k sreči imeli. 

Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.