Antonije Pušić alias Rambo Amadeus, 60-letni črnogorski funk kantavtor oziroma protoraper, prihaja v teh dneh nastopit v Ljubljano, kjer se je prvič predstavil leta 1992, jutri pa bo nastopil v Kinu Šiška. Od leta 1988 je izdal 17 albumov in 15 manjših nosilcev zvoka. Na post-ex-yu sceni velja za intelektualnega izvajalca, ki se ga sprašuje po mnenju o najrazličnejših stvareh, v tem primeru smo intervju osredotočili na njegova glasbena izhodišča. Z izjemo prvega vprašanja.
Zakaj ste nedavno na sojenju
zaradi obtožb o spolnem
nadlegovanju priznali krivdo?
Takšna priznanja so redka.
Obtožen sem bil za nedovoljeno spolno ravnanje, kazensko sodišče je na osnovni preiskave to tožbo ovrglo kot neutemeljeno. Preostala je tožba za nesramno in brezobzirno vedenje na javnem kraju, kar sem tako in tako priznal. Mea culpa, prav tako kot sem detajlno napisal na facebooku pred šestimi meseci, ko je dotična sprožila medijsko hajko proti meni zaradi »spolnega nadlegovanja«. Zanimivo je danes prebrati tisti moj zapis, potem ko imamo tudi sodni epilog.
Ali je na vašo glasbo vplivalo, da ste odrasli v obmorskem mestu?
Seveda. Neizprosna in brutalna zajebancija, ki je v Hercegnovem prevladovala v času mojega odraščanja, je na mene stoodstotno vplivala. Poleg tega so italijanske FM-radijske postaje nesle do nas. Na italijanski FM-radijski postaji sem prvič slišal Iana Duryja ali na primer Jamesa Browna. Bili smo precej v toku.
Ali so v Hercegnovem obstajale
punk zasedbe?
Ne ravno. Sam sem imel band Radioaktvni odpad, vendar smo igrali precej nežnejše in v glasbenem smislu to ni bilo niti blizu punku. Naše sanje so bile dobiti gažo v hotelu, na srečo se to ni zgodilo. Bilo je neko punk gibanje, vendar nismo natančno vedeli, kaj je to. Mislili smo, da smo punk, če smo strgani in imamo mastne lase.
Predvsem se zdite funk. Kaj, kateri izvajalci, katere skladbe, katere okoliščine so vplivale na to, da ste funk, če se seveda sploh strinjate,
da to ste?
Smo in nismo. Na Balkanu se veliko igra tako imenovana dvojka, ki je izredno temperamentna, in samo funk ji lahko parira, iz tega pa, vsaj kar zadeva ritmiko igranih not, izhaja naravna afiniteta balkanskih glasbenikov do funka. Torej nismo funk. To mi deluje preveč omejujoče.
Mar ni v času, ko je bil Dino
Dvornik še živ, med vama obstajalo nekakšno funk bratstvo?
Bolj je šlo za bratstvo dveh norcev. Spet je šlo za vprašanje temperamenta. On je imel temperament razposajenega petletnika, ki je bil ves čas vsaj štiri takte pred vsemi. Z njim sem končno srečal nekoga, ki je bil dovolj hiter zame.
Koga bi se še lahko prištelo
k ex yu funk ekipi?
Skupino Time vsekakor. Njihov album Život u čizmama s visokom petom ima groove. Sinan Alimanović, jazz legenda in njihov vrstnik ter prijatelj, mi je prav nedavno povedal, da so si dali ime Time, ker se je za groove v tistih časih uporabljalo izraz time. Pozneje je imela Disciplina kičme prav tako hraber in revolucionaren groove.
Ali imate priljubljenega raperja oziroma kako in kdaj ste zaznali
rap glasbo?
Rap sem spet spoznal prek funka, kjer je tu in tam kdo kaj odrecitiral v ritmu in mi je bilo simpatično, vendar pa mi je bilo vedno odveč, da bi se naprezal razumeti, o čem so govorili. Lahko bi se reklo, da je od kompletnega Rhytm and Poetry name vplival samo ritem. Rap je prišel pozneje. Eric B & Rahim so mi bili kul, vendar spet nisem razumel besed, ampak me je pritegnil groove.
Vselej sem imel vtis, da ste
skombinirali Jamesa Browna,
rap in Njegoša?
Lepo rečeno. Mogoče bi dodal še Lyntona Kwesija Johnsona in Lennyja Brucea.
Ali je pred vami, razen izvajalcev narodne glasbe, denimo guslarjev, kdo pel v črnogorskem dialektu?
V času, ko sem snemal prvo ploščo, so vsi peli srbohrvaško in možno je, da sem jaz uvedel črnogorski jezik v pop glasbo.
Katere črnogorske zasedbe
so vplivale na vas?
Zasedbe, kot so Veritas, Eukaliptus, Exodus. To so bili rock pionirji šestdesetih v Hercegnovem. V sedemdesetih letih so igrali po hotelih, kjer sem jih kot deček lahko poslušal. Tudi sam sem kot študent igral v hotelu z zasedbo Exodus, ki je še danes aktivna.
Kateri črnogorski pop izvajalec, izključujoč Vesno Zmijanac, je na prostoru nekdanje Jugoslavije po vašem mnenju pustil najglobljo sled?
Dejal bi, da Miladin Šobić. On je zame črnogorski Bob Dylan.
Spominjam se vašega koncerta v devetdesetih letih v Channel Zero na Metelkovi, s katerega ob ritem sekciji pomnim izjemnega klaviaturista. Ali še igra z vami?
Ne verjamem, ker je bilo to res davno. Lahko bi bil Ogi Radivojević, Saša Lokner, Pančevac ali Vojno. Če bi slišal posnetek, bi ga prepoznal, ker ima vsak od njih specifičen slog.
Kako se je menjalo članstvo v vaši zasedbi oziroma predstavite, prosim, posadko, ki trenutno igra z vami?
V zasedbi so Vojno Dizdar, klaviaturist, programer, bonvivan in aristokrat, Saša Ranković, bobnar, profesor filozofije in intelektualec, na bas kitari pa je Miroslav Tovirac, vunderkind, ki je vmes odrasel.
Kakšnega programa se lahko ljudje nadejajo na vašem skorajšnjem ljubljanskem koncertu oziroma katerih skladb zagotovo ne bodo slišali?
Ne bodo slišali Plastik fantastik, Švancvald klinik, Privatizova, Godine kurcu prolaze, Dje si Djenis in tako naprej. Predolga besedila imajo. Bilo mi je zabavno, ko sem jih pisal in snemal, mi jih je pa precej dolgočasno mleti na koncertih. Če obstaja kdo, ki zna katero od teh besedil na pamet, lahko odrapa namesto mene, vendar pa mora priti na vajo. Nimam rad, da nekdo brez vaje pride na oder.
Kdaj in kje je bil vaš prvi ljubljanski koncert?
V K4 leta 1992.
Pips, Chips & Videoclips dolgo niso v živo izvajali skladbe Dinamo ja volim, leta 2022 so jo vrnili na program. Imate vi podoben primer?
Nimam.
Vam je všeč, ko slišite, da ljudje
pojejo vaše pesmi?
Seveda.
Zakaj vam je všeč?
Zato, ker niso bile narejene z namero, da bi jih ljudje prepevali, razen skladbe Čobane vrati se, ki je bila narejena s prav tem naklepom. Resnici na ljubo samo to ljudje tudi pojejo. Dali ste mi idejo. Morda moram narediti še eno z naklepom, da bi občinstvo imelo kaj peti.
