Keira Knightley, ki smo jo že neštetokrat gledali v Wrightovi Prevzetnosti in pristranosti, v kriminalni drami Bostonski davitelj, ki jo je režiral in spisal Matt Ruskin, igra novinarko Loretto McLaughlin. Novinarko, ki ji urednik najprej reče, naj prepusti primer mrtvih žensk fantom novinarjem, da tovrstno preiskovalno novinarstvo ni za njo, da naj se raje drži magazinskih člankov, da naj raje piše o partnericah politikov in toasterjih. A novinarka Loretta McLaughlin se ne da odgnati, zato začne na primeru delati v prostem času. Kapne ji, da so umori morda povezani, storilec, bostonski davitelj, namreč pobija izključno ženske; včasih stare, včasih mlade, vselej pa za sabo pusti pentljo okoli njihovega vratu. In McLaughlinova začne po umorih žensk vrtati tako potrpežljivo, tako genialno, tako vztrajno in tako pogumno, da ji ne more slediti niti policija. Tako da mora nazadnje pisati tudi o tem, kako počasi preiskuje primer policija.
A to nas seveda danes ne preseneti. Da je svet poln odličnih novinark, vemo. Da je filmski svet poln odličnih dram o odličnih novinarkah, tudi. To smo nazadnje lani videli
v filmu Ona ve, v katerem so novinarke New York Timesa pomagale zrušiti Harveyja Weinsteina, zdaj pa torej gledamo Keiro Knightley, kako igra Loretto McLaughlin, ki je skupaj s kolegico Jean Cole, ki jo igra Carrie Coon, v šestdesetih prejšnjega stoletja razkrivala zgodbo o bostonskem serijskem morilcu. In tudi tokrat
ne gledamo kriminalke s sočnimi, nazornimi prizori, ampak vse te obiske storilca (ali storilcev), ki je ženske zadavil in razstavil, bolj poslušamo, kot gledamo. Kamera namreč vedno znova postane pred vrati žrtev, vedno znova umika pogled od nasilja, tako da namesto srhljivke dobimo še eno novinarsko, noirovsko proceduralko, v kateri
od vrat do vrat, od klica do klica in od prizorišča do prizorišča zločina gledamo, kako se delčki povezujejo v celoto.
In če Keira Knightley kot Loretta McLaughlin zgodbo popisuje sistematično, metodično in po žanrskih pravilih, lahko ugotovimo, da režiser Matt Ruskin kriminalko Bostonski davitelj prav tako režira sistematično, metodično in po žanrskih pravilih. Bostonski davitelj je namreč skoraj popoln primer filma, ki preskoči kinodvorane in odkoraka neposredno na male zaslone. To je film, ki na nek način ne kiksne tako rekoč pri nobeni filmski postavki, a tudi nikjer ne pokuka toliko iz povprečja, da bi žanrsko posebej izstopal. Izstopa le igralska predstava Keire Knightley, ki v suknjič resnične novinarke smukne suvereno, tako da zavzame vsak prizor, v katerem zaigra. Tako da dobimo občutek za to, kako je bilo pravi Loretti McLaughlin, ko je sizifovsko brskala po zapisnikih in fotografijah gnusnih zločinov, se otepala seksizmov ter žonglirala med kariero in zasebnim življenjem. In film nazadnje prav s tem, ko se povsem osredotoči nanjo, na eni strani iz drugačne perspektive osvetli nikoli popolnoma razrešene umore žensk, na drugi pa skozi njeno zgodbo pove tudi besedo ali dve o stanju (takratne) družbe.
