Za mladinsko zgledne socialistične čase, v katerih ni bilo pretiravanja pri vzpostavljanju imidža znotraj roka, je bil Klun izstopajoče posebna pojava. Bolj kot večino jugoslovanskih rokerjev ga je krasil pridih zahodnjaštva oziroma rokerstva, kakršno je globalno poosebljal in predstavljal Mark Farner, najbolj izpostavljeni član ameriške zasedbe Grand Funk. To je bilo rokerstvo, ki ni skrivalo mišic, ampak je na njih temeljilo in jih v bran avtentične moškosti tudi kazalo.
Grand Funk, ameriška zasedba iz taistega mesta Flint, iz katerega je tudi cineast Michael Moore, zaradi česar ni čudno, da gre za režiserju najljubšo pop posadko, se je leta 1969 s prvo ploščo zavihtel v vrhove rokovskega posla in postal največji ameriški stadionski bend. In tako kot so iz razpadlih zasedb šestdesetih let nastali Grand Funk, Terry Knight and the Pack in ? and the Mysterians, znanih po enkratnem hitu 96 Tears, so tudi Boomerangi leta 1970 nastali iz razpadlih Kameleonov, najpomembnejše slovenske zasedbe tistega časa oziroma prve slovenske pop zasedbe, ki je bila deležna vsejugoslovanskega zvezdništva.
Kroženje glasbenikov
Predvsem je iz Kameleonov izšel Danilo Kocjančič, ki je okoli sebe zbral zasedbo, v kateri je bil na kitari Veri Gorjup, na bas kitari Ladi Koradin, na bobnih in vokalu pa Zlatko Klun. Spet podobno kot Don Brewer, bobnar Grand Funka, ki je prav tako pel in se vokalno proslavil v skladbi We're an American Band, s katero se je Grand Funk vrnil na sceno, potem ko si je menedžer zasedbe sodno izboril denar za vse do leta 1972 posnete skladbe. Tudi po trakovih z indijanskimi ornamenti, ki si jih je Klun dajal v lase, je spominjal na Farnerja.
Osnovna postava Boomerangov, v kateri je bil do leta 1972 tudi Kocjančič, je odigrala prve koncerte, vključno z nastopom na prvem Boom festivalu, ki se je maja 1971 zgodil na mariborskem stadionu Ljudski vrt. Istega leta so v Beogradu nastopili kot predskupina Status Quo in se proslavili s tem, da so se z angleškimi zvezdniki v zaodrju stepli. Menda množično. Skupina proti skupini. Razlog naj bi bil skladba Marš na Drino, s katero so Boomerangi kot predskupina razvneli beograjsko občinstvo, kar je pri Status Quo zbudilo nejevoljo, češ da so zlorabili priložnost. Po vrnitvi v ožjo domovino in selitvi iz Kopra v Ljubljano so Boomerangi postali trio, v tej obliki pa so sodelovali na vseh Boom festivalih, ki so se do leta 1974 zgodili v ljubljanski Hali Tivoli. Kot trio so posneli osnovni skladbi Jutri moram zgodaj vstati in Najdi si drugega, ki nespregledljivo izhajata iz »power trio« glasbe.
To je bil v sedemdesetih priljubljen format rokovskih zasedb. Najprej ga je uveljavil Jimi Hendrix, za njim zasedba Cream, če naštejemo še nekaj posebno zglednih, pa so kot trio delovali še Mountain, Rush, ZZ Top in Motörhead. Pri Boomerangih so se ob Klunu, ki je ostal na bobnih ter bil gonilna sila, pozneje zamenjali številni glasbeniki, kot na primer kitarista Pavle Kavec in Vedran Božić, slednji kot edini južni Slovan, za katerega je potrjeno znano, da je kadar koli v živo igral skupaj z Jimijem Hendrixom.
Klun je bil povezan s še enim hardrokerskim triom, in sicer z Atomskim skloništem iz Pulja, katerega člana Bruno Langer in Sergio Krešić sta bila nekaj časa člana Boomerangov, katerih postava pa se je tako ali tako redno menjavala. Tako je bil neko obdobje na bas kitari tudi Miro Tomassini, pozneje dolgoletni najbližji sodelavec Vlada Kreslina, prav tako Jadran Ogrin kot najbolj standardni obalni bas kitarist. Izmed znamenitih jugoslovanskih glasbenikov velja omeniti tudi Tihomirja Asanovića - Popa, prej člana Generalsov in pozneje Septembra, ki je kratek čas igral klaviature tudi pri Boomerangih, potem ko so ti opustili koncept tria in iz grandfunkerskega roka prešli na džez in fank rok. A takšno kroženje glasbenikov je bilo za tisti čas in za takratno jugoslovansko rokovsko sceno značilno.
Nov začetek
Ko se je Boom festival leta 1975 preselil v Zagreb, Boomerangov tam ni bilo več, tudi zato ker so člani zasedbe prihajali iz različnih mest, poleg tega se je leta 1976 Klunova zasedba sesula. Glasbeniki, s katerimi je igral, so šli v druge zasedbe, Klun, ki je slovel kot generator energije, pa je začel povsem na novo in leta 1978 končno izdal album Boomerang. Izza bobnov se je premaknil v ospredje oziroma za tamtame, izza katerih je pel, kar je bil za naše kraje unikaten format. Kot nosilni vokalist se je uveljavil predvsem v dveh skladbah, Naša mladost ter Ekrem in sin, ki sta izšli leta 1982 na plošči Na zapadu ništa novo. Plošča je bila ambiciozno zastavljena, posneta v Hamburgu in je ciljala na jugoslovanski trg, vendar je bila komercialno neuspešna, kar je pomenilo dokončen konec Boomerangov.
Druga polovica sedemdesetih in nastop osemdesetih sta bila za pravoverne rokerje, med katere je Klun zagotovo sodil – ob njegovih Boomerangih lahko omenimo še zasedbe Izvir, Jutro, Predmestje, Prelom, Prizma in še koga –, neugodna. Pojavila sta se pank in novi val, ki sta bistveno spremenila interes glasbenega občinstva. Klun, ki nikdar ni bil izrazit avtor, je opustil stare ambicije uspeti z avtorsko glasbo. Skupaj z Marjanom Malikovičem na kitari in Jadranom Ogrinom na basu je ustanovil zasedbo Karamela, ki je postala spremljevalna zasedba za številne pevce, med drugim za Josipo Lisac, Massima Savića, Janeza Bončino - Benča in še koga. Pa vendar se je Zlati Klun v kolektivni spomin zapisal predvsem z Boomerangi, in to s postavo, ki jo je potem, ko so ga zapustili vsi, sestavil sam in v že omenjeni skladbi Naša mladost v poudarjeni primorščini oziroma koprščini odpel refren: »Naša pesem je naša mladost, kakor veter je reka in most.« Glasbo je napisal kitarist Goran Tavčar, pred tem avtor glasbe za film Sončni krik Boštjana Hladnika, besedilo pa Drago Mislej - Mef.
