Za marsikoga je sovjetski pop nekaj, o čemer je lažje brati kot pa ga poslušati, saj se je glasba razvijala v izrazito omejenih okoliščinah. V Sovjetski zvezi se je zahodnjaška pop glasba poslušala ilegalno, je bil pa v nekaterih drugih državah vzhodnega bloka odnos do nje mehkejši. Na Poljskem sta leta leta 1965 gostovali zasedbi The Animals in The Hollies, kar je minilo brez incidentov, potem pa so leta 1967 Rolling Stones želeli nastopiti v Moskvi, kjer so jih zavrnili. Začuda so s koncertom soglašali v Varšavi. Zgodil se je 13. aprila 1967, dvorana, ki je sprejela 2700 ljudi, je bila vnaprej razprodana po partijski liniji, pred njo pa je ostalo tisoče mladostnikov, ki so hoteli noter. Položaj je bil kaotičen. V prvih vrstah so sedeli otroci partijskih veljakov, ki so si zatiskali ušesa zaradi nepričakovanih in docela tujih jim zvokov, iz zadnjih vrst pa so pritiskali vzneseni privrženci, ki so bili glasnejši od ansambla na odru. Keith Richards je vpil v mikrofon: »Spustite pankrte iz zadnjih vrst naprej!«, Jagger pa je žvečil in pljuval rože, ki so mu jih vrgli na oder, in nakazoval obscene kretnje proti policiji.
Podpora Makareviču
Zunaj dvorane so zadeve ušle izpod nadzora. Mladež se je mikastila s policisti, prevračala avtomobile, razbijala izložbe in drugo, nakar je policija uporabila vodne topove, pse, solzivec. Ko so v Moskvi videli prizore iz Varšave, so poslali okrožnico, da takšnih prireditev ne gre več prirejati. Do leta 1989, ko so na stadionu Lužniki nastopili Bon Jovi, Mötley Crüe, Ozzy Osbourne, Scorpions, Cinderella in Skid Row. Pred njimi v Sovjetski zvezi ni nastopila niti Abba, čeravno je šlo za enega redkih zahodnjaških bendov, katerih ploščo je ruska državna založba Melodija izdala, njihov privrženec pa naj bi bil tudi Vladimir Putin.
A obenem so sovjeti državljanom nekaj morali ponuditi. Svojevrsten nadomestek so bili jugoslovanski pevci kot Đorđe Marjanović, Lado Leskovar in mnogi drugi. A delovale so tudi ruske zasedbe, med katerimi so prevladovale vokalno-inštrumentalne skupine, v bolj ali manj ilegalnih razmerah pa so delovali tudi redki rock ansambli.
Za ruski Woodstock velja festival v Tbilisiju v Gruziji leta 1980, ko je bil tamkaj partijski šef Edvard Ševardnadze, ki je bil v času Mihaila Gorbačova zunanji minister. Festival je bil tekmovalnega značaja, zmago pa sta si razdelili skupini Gunnar Graps's Magnetic Band in Mašina vremeni. Prvi so bili Estonci, drugi pa iz Moskve in so za ta zapis pomembnejši, kajti vodilni ruski rockerski nasprotnik Vladimirja Putina je Andrej Makarevič, šef Mašine vremeni. Makarevič je letnik 1953 in Moskovčan, potomec uglednih intelektualcev. Ansambel je ustanovil že leta 1969, izid prvega albuma, ki so ga prav tako posneli za Melodijo, pa so doživeli šele leta 1986. Čeprav so zveneli blizu Gu-Gu ali Hazard, v ruskih okvirih veljajo malodane za Bijelo dugme.
Ob tem, da je na solistični plošči iz leta 2009 gostil Mihaila Gorbačova, je Makarevič tiste čase še podpiral Vladimirja Putina. To se je spremenilo po parlamentarnih volitvah leta 2011, ki so po zmagi Putinove stranke izzvale največje javne demonstracije po razpadu Sovjetske zveze, še bolj radikalno držo pa je zavzel po letu 2014, ko si je Rusija priključila Krim, v Donbasu pa so se začeli separatistični spopadi med proruskimi in ukrajinskimi silami. Ko je šel Makarevič poleti 2014 v Ukrajino nastopit na dobrodelni koncert za razseljene ukrajinske otroke, ga je poslanec ruske dume Jevgenij Aleksejevič Fjodorov obtožil izdajstva oziroma kolaboracije s fašisti. A na drugi strani je Makareviča podprla predvsem Alja Pugačova, pevka, ki je, kot rečeno, največja ikona sovjetskega popa.
Pet porok
Podobno kot Makarevič je tudi Pugačova Moskovčanka, rojena leta 1949. Kariero je začela leta 1965, leto za tem, ko je na glasbeni akademiji postala diplomirana zborovodja. Skladba Robot iz leta 1965 je šansonjerska popevka v ritmu valčka, pod okrilje pa jo je vzel Oleg Lundstrem, starosta ruskega jazza, ki je konec tridesetih s svojim ansamblom igral v Šanghaju in se po drugi svetovni vojni vrnil v Sovjetsko zvezo ter postal ena vrhovnih avtoritet za zabavno glasbo. V nadaljevanju kariere je Pugačova sredi sedemdesetih postala največja zvezda vzhodnega bloka, vključno z vzhodnonemškim trgom, za katerega je prav tako snemala, nastopala je tudi na Japonskem, kot na Švedskem, kjer je na primer, ne da bi v domovini to povzročilo kakšna nasprotovanja, leta 1980 posnela skladbo Superman v angleškem jeziku.
Pugačova je bila ena redkih oseb, ki je bila v Sovjetski zvezi deležna statusa zvezde in ki je za zabavo množic skrbela tudi z neprikritim zasebnim življenjem oziroma s svojimi porokami. Bila je petkrat poročena, javno znane pa so bile tudi njene vmesne romance. Od leta 1970 je nastopila tudi v 18 filmih, leta 1980, še za časa Leonida Brežnjeva, je prejela naziv zaslužnega državnega umetnika. In šala iz tistega časa pravi, da se je Brežnjev v zgodovino zapisal kot politik iz ere Alje Pugačove.
V nadaljevanju so jo odlikovali tako Mihail Gorbačov, Boris Jelcin kot Dmitrij Medvedjev, ki jo je odlikoval leta 2009, decembra 2014 pa tudi Vladimir Putin. A takrat je bila že na poti »na drugo stran«. Že spomladi leta 2014 se je podpisala pod peticijo zoper pregon kolega Makareviča, ki so mu bili zaradi odziva na dogajanje v Ukrajini odvzeti tudi vsi častni nazivi. In podobno kot on se je letos, ob začetku vojne v Ukrajini, s svojim soprogom Maksimom Galkinom preselila v Izrael, a se je sama vrnila v domovino, medtem ko je Galkin, ki je goreč nasprotnik Putina, ostal v tujini, doma pa ga je država razglasila za »tujega agenta«. To je Pugačovo napeljalo na to, da je na instagramu, na katerem ima 3,4 milijona sledilcev, med drugim zapisala, da Putin vodi Rusijo v izobčenje. Ni ravno nokavt, je pa močna klofuta, se njen izstop tolmači v teh dneh.
