Če danes stopite v kino in si zaželite klasičen preživetveni triler, imate dve možnosti. Lahko kupite vstopnico za film Morski pes ljudožerec, ki je v dvorane zakorakal pred kratkim, ali srhljivko Zver, ki je na sporedu nekaj dlje. Oba sta tipično za takšne produkcije dolga okroglo uro in pol, a med njima je pomembna razlika. Prvi je potrata časa, ob katerem se vam bo v filmskem želodcu obračalo kot ob vonju pokvarjenega piščanca, drugi pa spodoben žanrski izdelek, ki bo potešil specifičen filmski apetit. Zgodba je seveda v obeh primerih sila preprosta, v primeru slednjega pa gledamo, kako ločeni zdravnik s stasom in glasom Idrisa Elbe odrine na počitnice v Južno Afriko z najstniškima hčerkama.
Le kaj bi šlo lahko narobe? Vse, seveda. Ne le, da se mora ločeni oče ukvarjati z upornima dekletoma, ki še prebolevata smrt matere, tudi tisto, kar naj bi bil prijeten oddih od mestnega utripa, se še prehitro sprevrže v krvavi boj za preživetje. Sovražni lev, ki so mu krivolovci ob nočni gostiji z bedri zeber postrelili krdelo, namreč sedaj pustoši po savani. In ker je jezen in ker je lev, seveda ne preverja registrskih tablic, temveč napade vse tisto, kar se pojavi v kadru. Gledamo torej družinsko dramo, zapakirano v krvoločno srhljivko, v kateri veliki plenilec zalezuje protagoniste.
Takšne zgodbe smo kajpak že gledali, pomislite samo recimo na Plazenje (2019), v katerem smo v poplavljeni floridski družinski hiši držali sapo ob skrivalnicah z aligatorjem, le da izdelek islandskega režiserja Baltasarja Kormákurja primerjalno gledano zaostaja tako rekoč v vseh pogledih. Ne samo, da je manj razgiban, saj se večji del obleganja zgodi v toyotinem džipu, tudi vsa akcija, ki se vrti okoli računalniško animiranega levjega kralja, ni posebej razburljiva. Ne pomaga niti, da je od samega začetka jasno, da veliki mačkon seveda ne bo pojedel Idrisa Elbe kot tudi ne gobčnih najstnic, ki na trenutke počneta stvari, zaradi katerih tega scenaristom sploh ne bi zamerili, to pa se seveda odraža v pomanjkanju suspenza.
Zadnji film filmarja iz Rejkjavika, ki je pred tem v Hollywoodu podpisal kriminalko Tihotapci (2012), pa akcijsko komedijo 2 na muhi (2013) in zelo dobro akcijsko avanturo Everest (2015), ni njegovo najboljše delo. Ni pa tudi povsem brez svetlih točk. Tudi Zver namreč, podobno kot Megalodon: Predator iz globin z Jasonom Stathamom v glavni vlogi, skozi pripoved nevsiljivo problematizira krivolov in ima igralsko zasedbo, ki deloma zamegli scenaristične ostre robove. A že če pogledamo v nedavno filmsko preteklost, je jasno, da je celota bistveno manj zanimiva in adrenalinska od žanrske konkurence podobnega kalibra. Film Preživetje (2011), v katerem je trop volkov za petami Liamu Neesonu, je imel recimo skoraj pol manjši proračun. Zver, v katerem Idris Elba boksne leva, je klasičen predstavnik žanra, ki je gledljiv, a se pod črto utopi v sivem povprečju.
