Grlom u jagode je ena od tistih srbskih nadaljevank, med katere bi lahko prišteli še vsaj Pozorište u kuči iz leta 1972 in Odpisane iz leta 1974, medtem ko so Grlom u jagode začeli predvajati leta 1976. Predvsem v zadnjih dveh so se v sedemdesetih letih pojavili tedaj mladi srbski igralci, kot so Dragan Nikolić, Voja Brajović, Bogdan Diklić, Aleksandar Berček, Josif Tatić, Predrag Manojlović in Branko Cvejić. Tako kot Diklić, Berćek in Manojlović je tudi Cvejić igral tako v Gledališču v hiši, Odpisanih in Grlom u jagode, vendar pa ga je predvsem glavna vloga v zadnji seriji zaznamovala do konca življenja. »Zabavno je, da me še danes, 40 let in več po tistem, ko se je serija predvajala prvič, ljudje poznajo predvsem kot Baneta Bumbarja,« je povedal v nekem intervjuju.
Ne samo v Odpisanih in v Gledališču v hiši, Cvejić je prej in pozneje igral v nemalo gledaliških predstavah in filmih, kot so Zadnji krog v Monzi, Podzemlje, Varljivo leto 68, Zadah telesa, Ljubezensko življenje Budimirja Trajkovića, v filmu in seriji Balkan ekspres, Boljšem življenju in Kamionarjih, Vročem vetru ... A vse našteto so bile epizodne vloge oziroma serije in filmi, v katerih so blesteli drugi igralci. On je svojo glavno vlogo odigral v seriji Grlom u jagode.
Serija velja za prvo urbano mladinsko serijo, saj deset nadaljevanj govori o desetih letih življenja Branislava Živkovića alias Baneta Bumbarja v obdobju od leta 1960 do leta 1969. Od vstopa v srednjo šolo do končanja fakultete oziroma dne, ko se je poročil, stopil v Zvezo komunistov, dobil službo, dva otroka oziroma končno postal človek.
Najboljša gimnazija
Postati človek je fraza, ki se vleče skozi vseh deset nadaljevanj serije, Bane Bumbar kot vodilni lik pa je povprečnež, ki se mu otroci na ulici posmehujejo, da je bajsi, ki v ničemer ne blesti, ki nima posluha za petje, rok za slikarstvo, smisla za filmsko režijo, talenta za pisanje pesmi, lepote in drznosti za lomilca ženskih src, motoričnih sposobnosti, da bi bil športnik, čeravno se je preskusil tako v veslanju, smučanju, dvigovanju uteži, boksu, hokeju, namiznem tenisu kot ribolovu. Za nič ni pokazal talenta, in če se je na šolskem igrišču popoldne igral nogomet, ni njega nihče vzel v ekipo. Podobne težave je imel z dekleti. Do sošolke, ki ji je bil všeč, je bil grob in ignorantski, lepoticam, ki si jih je želel, pa ni bilo mar zanj.
Bane Bumbar je antiheroj, s katerim so se lahko poistovetili milijoni podobnih slehernikov nespektakularnih življenjskih usod. Večina gledalcev je dobila vtis, da dejansko igra sebe, kar pa ni bilo res, čeprav se je nemalokatera podrobnost iz njegovega dejanskega življenja v seriji ponovila. Sam je dejansko hodil na prestižno peto beograjsko gimnazijo, ki je bila v Jugoslaviji nekajkrat zapored proglašena za najboljšo srednjo šolo v državo, tudi serija se dogaja na njej, nekateri profesorji pa so nastopili kot naturščiki.
Na isto šolo je hodil tudi režiser serije Srđan Karanović, Cvejićev gimnazijskih sošolec, ki je šel filmsko režijo študirati v Prago, kjer je spoznal Rajka Grlića, hrvaškega režiserja, ki je pozneje med drugim posnel Karaulo, Samo jednom se ljubi in U raljama života. Grlom u jagode sta praška sošolca naredila družno, čeravno je kot glavni scenarist in režiser podpisan Karanović. »To je Karanovićevo delo, sam sem bil pomočnik, smo pa domislice sestavljali na podlagi mladostniških izkušenj iz različnih okolij, zato je bila serija tako priljubljena po vsej nekdanji državi,« je ob slovesu svojega prijatelja Cvejića dejal Grlić. Zanimivo je, da se ne eden ne drugi nista odrekla svojemu jugoslovanskemu poreklu. Cvejić je na primer govoril, da je njegova osnovna domovina bila in ostala Jugoslavija, ko je bil med letoma 2002 in 2011 ravnatelj Jugoslovanskega dramskega gledališča (JDG), pa je ubranil ime, ki so ga mnogi v Srbiji želeli tej ustanovi spremeniti. JDG je leta 1947 ustanovil slovenski režiser in predavatelj Bojan Stupica, tako Cvejić kot mnogi drugi pa so veljali za Bojanove otroke: »Bolj kot po Mehiki, kjer je sicer bilo lepo, mi je bilo pomembno, da smo šli gostovat po bivši državi,« je govoril.
Teža nostalgičnosti
Za Cvejića oziroma Baneta Bumbarja bi lahko rekli, da je protojugonostalgik oziroma pionir tega sentimenta, ki je bil nostalgičen, še preden je Jugoslavija razpadla. Že ko se je serija leta 1976 začela predvajati, je o 60. letih prejšnjega stoletja govorila kot o neponovljivo čistem in naivnem obdobju osnovnega jugoslovanskega razcveta. Še bolj je to poudaril film Jagode v grlu iz leta 1985, v katerem so se akterji serije po dolgih letih dobili na družabnem srečanju, ki se konča obupno, z izbruhom nerazčiščenih frustracij oziroma tem, da se akterji, čeravno so vsi bolj ali manj situirani, soočijo s starostjo oziroma z občutki zavoženosti svojega življenja. Na primer Bumbarju, ki v zrelih letih postane turistični funkcionar, zavoljo številnih avantur z drugimi ženskami taista družina, ki jo je osnoval v zadnjem nadaljevanju serije leta 1976, v filmu leta 1985 razpade. Tudi poljubljanje se je spremenilo. Če so se v seriji poljubljali še dvakrat, so se v filmu začeli trikrat, kar je tudi poudarjeno. »Bane Bumbar že v seriji ni bil vzoren človek, ampak oportunist, ne nazadnje je šel v partijo, da bi dobil službo, v teh časih pa bi se verjetno selil iz ene stranke v drugo,« je lik Bubmbarja Cvejić v enem od nepreštevilnih intervjujev postavil v dandanašnje čase.
K vtisu nostalgičnosti, ki je v seriji Grlom u jagode prevladujoč sentiment, pripomore tudi obče znana vodilna oziroma naslovna glasbena tema. Njen avtor je Zoran Simjanović, lani zaradi covida-19 umrli srbski skladatelj zabavne in filmske glasbe, med drugim znan tudi kot avtor skladbe Floyd iz filma Nacionalni razred. Redko katera glasbena tema premore tolikšen odmerek nostalgičnosti kot naslovna skladba iz Grlom u jagode. Morda Ne daj se Ines Arsena Dedića iz leta 1974 ali pač kakšna melodija The Beatles, ki je marsikomu navkljub lepoti nadležna prav zaradi teže nostalgičnosti.
