Neža Buh oziroma Neisha, pevka, komponistka in pianistka, predstavlja steber slovenske pop scene. Državljanka, ki se popolnoma in od najstniških let posveča glasbi. Samo v dveh primerih, pravi, je delala zunaj glasbe. Štirinajst dni je lepila nalepke na žarnice in štirinajst dni je delala v fotokopirnici. Te dni prireja koncert v Cankarjevem domu, obenem pa spada med tiste glasbenike, ki obiskujejo tudi nastope kolegov, kar med slovenskimi glasbeniki niti ni navada. V soboto je šla na koncert skupine Batista Cadillac, nesojene zmagovalke slovenskega izbora Ema.
Batista Cadillac? Neka podobnost je med vami. Tudi vi ste, ko ste se pojavili s pesmijo Planet za zadet, ponudili odmerek soula. Je kdo pred vami pel na tak način?
Mislim, da ne, in ta svežina je bila ravno soulerski komad, v katerem slovenščina ne zveni slabo. V čem je uganka? Kako se dati v stil, ki je doma v drugem jeziku, s spoštljivostjo do svojega maternega jezika, ne da bi ga pačil, da pa glasba še vseeno »groova« in da se imaš fajn, ko poješ? Vedno delaš kompromise z izgovarjavo, kajti menim, da je vsak slog petja najboljši v tistem jeziku, iz katerega je izšel. Fado je najboljši v portugalščini, blues pa najboljši v angleščini oziroma bom rekla kar v amerikanščini …
In neprepričljiv v italijanščini?
Kaj šele v madžarščini. Hrvaščina je dobra za blues. Kar poglejmo, kako Josipa zategne. Sama širim izgovarjavo in zategujem vokal na osnovi tehnike »speech level« in ne sledim klasični maniri, ki je dobra, če poješ skladbe, kot so na primer stare slovenske popevke ali jazz. Od načina, ki sem se ga učila na fakulteti, ne uporabljam drugega kot dihalno tehniko. Prav tako ne učim nič od tistega, ker to, kar učijo razne profesorice v starih šolah, je tisto, kar so se učile one, ni pa to nujno tisto, kar ljudje potrebujejo, glede na žanr, v katerem se iščejo. Ni univerzalnega pravilnega načina. Ne bom rekla, da sem maher, vendar vem, kako sem sama odkrila svoj glas, da je veliko v glavi, predvsem pa je to trening, ustvarjanje mišic, ki omogočajo petje, mišice pa rastejo na račun malih poškodb. Ko ljudje slišijo, de je po koncertu pevec hripav, takoj ocenijo, da nima dobre tehnike. Daje, no! Glede muskelfibra po treningu pa nihče ne tarna. Če te glas ne osvobaja in te ne opolnomoči, se s petjem sploh nima smisla ukvarjati.
Kako ste vstopili v soul?
Nikoli nisem poslušala raznih Areth Franklin. Poslušala sem večinoma inštrumentalno glasbo, progresivo, glasbo v oddajah Braneta Rončela. Obenem pa pripadam generaciji, rojeni v osemdesetih, in kot junci smo v devetdesetih poslušali vse – od 2Unlimited, Scooter, Take That do Metallice, Alice in Chains in Nirvane hkrati. Še vedno mi je všeč elektronika in na drugi strani žagarija. A soul je bolj esenca mojega petja, nekaj, kar mi daje barvo, nisem pa bila soulerka od mladih nog. Prej se razmetavam pred odrom, ko igrajo Enter Shikari.
Kaj je dandanes trend v pop glasbi?
Načeloma je to generično poneumljanje poslušalstva, sicer se pa ni zgodilo ali se ne dogaja nič čudežnega, da bi rekla, no, zate bi se pa ugriznila v jezik. Da bi torej rekla, da ima nekdo prav.
Vprašanje o trendu se ves čas
pojavlja ob evrovizijski popevki.
Ste jo videli?
Da, zvok sem imela izklopljen, gledala sem samo to, kako so bili ljudje oblečeni, in mi je bilo vse jasno. Parada neokusa, bom pa morda kasneje bolj podrobno preverila skladbe. Zasledila sem portugalski fado komad in mi je bil všeč. Evrovizija je teater. Sicer pa zastopam stališče, da moraš glasbo delati zase in iz sebe, ker če uživaš pri tem, kar igraš, pa naj bodo trije poslušalci ali tritisočglava množica, potem bodo uživali tudi ljudje. Ker bodo videli uživati tebe.
Sami se na Emi še niste preizkusili?
Ne, ker Evrovizija temelji na glasovih ljudstva, v tem primeru pa proti kakemu striktno komercialnemu izvajalcu, ki je priljubljen na periferiji, nimam kvantitativno nobenih možnosti. Ne vem, zakaj bi potrebovala tako tekmovanje. Led sem že zdavnaj prebila.
Da, zakaj je Batisto Cadillac premagal srednješolski ansambel?
Ker so očitno glasovi pretehtali. Njihova esenca simpatičnosti je bila v tem, da so bili neškodljivi. Nihče jim ne more reči, kaj se pa gredo, in vsi so jih podpirali. Nič jim nimaš očitati, razen zrelosti in izkušenj. To je top.
Podprla jih je tudi strokovna žirija, pri kateri pa sumim, da so v njih videli nove Joker Out.
To, da nimajo kilometrine, da ne vedo, kako s kamero, in drugo, kar bi jim lahko očital za minus, je lahko tudi njihov plus. Konec koncev, kakšna sem bila pa jaz pri njihovih letih. Polna mozoljev, zakompleksana, hotela sem biti fant v očetovi srajci in vse je bilo narobe. Sploh ne bi hotela pred kamero.
Evrovizija se zdi lovljenje žanra in duha časa. Na primer Zala in Gašper sta ponudila neko posthipsterstvo, ki je na terenu že doživelo svoj višek, na evrovizijskem tekmovanju pa še ne. Podobno so Italijani lani obudili nekaj, na kar nihče prej ni pomislil …
Da, Jane's Addiction.
Bravo! Prav njih.
Ampak tako ali tako ne greš tja zmagat, ampak promovirat pesem. Call me for the Storm je iztržil več od Conchite, ki je zmagala. To, da greš na Emo, je predvsem dobra PR-priložnost. Sama bi v teh časih poslala nekaj v stilu Marjane Držaj. Nekaj, kar je že tako daleč stan, da spet postane sveže v smislu reciklaže.
Dolgo ste bili zgolj inštrumentalistka. Zakaj ste začeli peti?
Vedno sem si želela imeti dobro ekipo, dober band in s tem nekaj doseči, vendar pa ljudje okoli mene niso imeli podobnih ambicij in so pretežno jemali glasbo za hobi. Ugotovila sem, da sem samo jaz tista, ki bi pustila vse, da bi mi uspelo v glasbi. Zato sem se lotila solo kariere. Se je pa tedaj pojavilo kar nekaj pevk, ki pišejo lastno glasbo, kot so Joss Stone, Alicia Keys, Norah Jones … Če govoriva o trendu, sem ga soustvarila. Glasba je odzven časa, in če izdaš pesem ob napačnem času in na napačen način, je to lahko narobe za vso zgodbo in pade mimo. V primeru Planet za zadet smo ujeli čas. Zeitgeist. Dve leti se je dogajal bum-bam-tres. Zato je dobro imeti dobrega producenta, dober PR in ekipo, da umesti zadevo v čas. Kajti mi smo malo »runkli«, cele dneve smo v studiu, slabo hodimo po koncertih in dostikrat izgubimo stik z realnostjo.
Ste poleg glasbenega udejstvovanja kdaj opravljali še kako drugo delo?
Nekaj dni sem lepila nalepke na žarnice v Metalki in nekaj dni sem kopirala pole na Republiškem izpitnem centru. To sta edini neglasbeni deli v mojem življenju, sicer pa sem veliko korepetirala, igrala klaviature za druge, pela spremljevalne vokale, aranžirala in pisala pesmi.
