»Zadnje čase se iz trgovin vračam vse bolj razočarana, pa ne zaradi cen, temveč zaradi odnosa. Še ne tako dolgo tega je veljalo zlato pravilo: 'Kupec je kralj.' Ko si stopil v trgovino, te je kdo pozdravil, pristopil in prijazno vprašal: 'Kako vam lahko pomagam?' Počutil si se dobrodošlega. Danes? Danes se počutim, kot da sem nevidna ali pa celo v napoto. Trgovke in trgovci pogosto slonijo za pultom, zatopljeni v svoj mobilni telefon, in niti ne dvignejo pogleda, ko vstopiš. Če jih kaj vprašaš, dobiš občutek, da si zmotil nekaj blazno pomembnega, odgovor pa je pogosto kratek, odrezav ali pa le zamah z roko nekam proti tretjemu regalu. Če iščeš pomoč pri izbiri, zavijajo z očmi. Zanima me, zakaj se je ta kultura tako drastično spremenila. Zakaj je prijaznost izginila in zakaj trgovinam očitno ni več mar, kako se pri njih počutimo?« sprašuje razočarana bralka Marija.
Vaše pismo je zadelo v živo rano sodobnega potrošništva. Imate prav – iskanje prodajalca v trgovini je danes postalo nekakšna moderna oblika skrivalnic, le da tisti, ki ga iščete, ne želi biti najden. In ko ga končno ulovite, imate pogosto občutek, da ste zmotili generalnega direktorja sredi pomembne videokonference, čeprav v resnici le drsa po instagramu. Kam je torej odšel »kralj« in zakaj je prestol prazen?
Razlogov je več in niso vsi prijetni – ne za nas kupce ne za tiste na drugi strani blagajne.
Prvi in najbolj očiten razlog je kadrovska podhranjenost. Včasih je v oddelku delalo pet ljudi: eden je svetoval, drugi zlagal, tretji je bil za blagajno. Danes boste pogosto videli eno samo osebo, ki mora hkrati peči kruh, polniti police, pobrisati razbiti sok in še teči na blagajno, ko se nabere vrsta. Prijaznost zahteva čas in energijo. Ko človek dela za tri, mu zmanjka obojega. Njegov cilj ni več »očarati kupca«, temveč preživeti izmeno brez živčnega zloma.
Drugi razlog tiči v korporativni logiki. Trgovske verige so ugotovile, da se bomo kupci vrnili, tudi če je postrežba zanič, dokler je cena prava in lokacija priročna. Vlaganje v izobraževanje o prijaznosti in prodajnih veščinah je postalo strošek, ki so ga mnogi črtali. Tretji, morda malce bolj ciničen del pa so plače in motivacija.
Seveda to ne opravičuje nesramnosti. Osnovna kultura bi morala ostati, telefon pa sodi v omarico. A dokler bodo trgovine varčevale pri ljudeh in v njih videle le strošek, ne pa ambasadorjev svoje znamke, bomo kupci tavali med policami sami. Kupec je bil morda nekoč kralj, a danes je trgovina postala republika samopostrežne utrujenosti. Nasvet? Ko naslednjič naletite na redkega, zares prijaznega prodajalca, ga pohvalite. Morda boste s tem rešili ogroženo vrsto.***
Rubrika Vseveda Neda že več let obvešča in zabava bralce Nedeljskega. Objavljamo modrovanja in odgovore Nede (prave identitete ne razkrivamo), ki jih poišče tudi pri strokovnjakih, v literaturi in drugod. Dovoljena so vsa mogoča vprašanja, tudi komentarji ali mnenja. Pošljete jih lahko na neda@nedeljski.si.