Gozdovi Krima in Ljubljanskega barja skrivajo bogastvo, ki se ga večina obiskovalcev, slepih za nočno življenje narave, sploh ne zaveda. Medtem ko mesto pod hribom spi, se v krošnjah dreves odvija prastari ples plenilcev in plena. V ta skrivnostni svet že več kot dvajset let vstopa doc. dr. Al Vrezec. Znanstveni svetnik in vodja delovne enote Ekosistemi na Nacionalnem inštitutu za biologijo (NIB) ter muzejski svetovalec v Prirodoslovnem muzeju Slovenije je eden tistih raziskovalcev, ki z neusahljivo strastjo preučujejo, kar je našim očem večinoma skrito.
Njegova zgodba s sovami se je začela povsem naključno, v študentskih letih. Gora Krim ga je pritegnila predvsem zato, ker stoji blizu Ljubljane. Zanimali sta ga predvsem dve vrsti: koconogi čuk in kozača. »Koconogih čukov ni bilo prav veliko, za kozačo pa takrat sploh nismo vedeli, da na Krimu živi,« se spominja svojih začetkov. Raziskovanje teh nočnih duhov ni bilo enostavno. Neki kolega mu je na začetku poti celo v šali dejal: »Kako se lahko ukvarjaš s kozačo, saj je ne vidiš, ne slišiš …« A Vrezec je našel način. V devetdesetih letih so začeli uporabljati posnetke oglašanja samcev. Ker so sove izjemno teritorialne živali, se na posnetek odzovejo in poskušajo vsiljivca pregnati z vokalnim dvobojem.
Vendar pa strokovnjak opozarja, da predvajanje posnetkov za sove predstavlja hud stres. Pomeni namreč, da morajo braniti svoj teritorij, kar jih močno razburi. Zato raziskovalci to metodo uporabljajo zgolj za popise in minimizirajo njeno uporabo, javnost pa pozivajo, naj se takšnemu vznemirjanju ptic izogiba. »Naj gredo raje v gozd in prisluhnejo. Sove se najbolj intenzivno oglašajo zvečer in proti jutru,« svetuje Vrezec.
Presenetljive ugotovitve
Z leti trdega dela so raziskovalci prišli do presenetljivih ugotovitev. Danes je ocena populacije kozače v Sloveniji narasla z nekdanjih 200 do 300 na 1200 gnezdečih parov. Še bolj impresiven pa je podatek o biodiverziteti samega območja. Na relativno majhnem območju Krima in Ljubljanskega barja (okoli 400 kvadratnih kilometrov) gnezdi kar 10 različnih vrst sov. Za primerjavo – v celotni Evropi jih gnezdi 13. Gostote in vrste so razporejene tudi po višinskih pasovih; v nižjih legah prevladuje lesna sova, višje pa kozača in koconogi čuk.
Kljub temu bogastvu pa je nekatere bitke narava že izgubila. Običajni čuk, ki ga je na območju Ljubljane že leta 1769 opisal znameniti naravoslovec Joannes Antonius Scopoli, je zaradi urbanizacije na tem območju, kot kaže, izumrl.
Lesna sova in kozača
Osrednji del Vrežčevih raziskav v okviru raziskovalnega projekta Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS (ARIS) trenutno zavzema preučevanje odnosa med lesno sovo in kozačo, vrstama, ki si delita življenjski prostor, a imata povsem različno evolucijsko zgodovino. Lesna sova je v Evropi prisotna že okoli dva milijona let, medtem ko je kozača relativno nov prišlek. Kot borealna vrsta tajge (Sibirija, Skandinavija) je v Evropo prispela šele pred približno 100.000 leti, v času poledenitev.
Zanimivo je, da se slovenske in karpatske kozače morfološko razlikujejo od tistih na severu. Skandinavske in sibirske so svetle s črnimi progami, pri nas pa se pojavlja poseben pojav melanizma – do pet odstotkov osebkov je popolnoma črnih, le njihov kljun ostaja rumen. Skupaj z mladim raziskovalcem Matijo Medvedom Mlakarjem sta ugotovila tudi obstoj posebne »rdečkaste« oblike, ki je pogostejša v Karpatih. Pri lesnih sovah je znano, da so rdeče in sive oblike tudi fiziološko različne; rdeče se bolje obnesejo v toplejših in vlažnih okoljih listnatih gozdov, sive pa v hladnejših in suhih razmerah.
Razlika med kozačo in lesno sovo pa se kaže predvsem v njunem jedilniku in lovskih sposobnostih. Kozača je velika žival; samica tehta približno en kilogram in v dolžino meri več kot pol metra. Njen glavni plen so voluharice. Lesna sova je z okoli 600 grami precej manjša in bolj okretna, zato lažje lovi hitre miši.
»Miši imajo velika ušesa, velike oči in dolge noge. Boljše slišijo, vidijo in so hitrejše,« pojasnjuje Al Vrezec. Za veliko in nekoliko bolj nerodno kozačo je ulov miši izjemno težak, zato se raje zanaša na voluharice. V naših gozdovih kozačo rešujejo polhi. »Polh je velika žival in veliko jih je. Ima pa eno napako – večji del leta spi,« izpostavlja raziskovalec. Uspeh gnezdenja kozače je tako močno odvisen od njene sposobnosti preživetja do maja, ko polhi množično pridejo iz prezimovališč, s čimer se odpre bogat vir hrane za njene mladiče.
Sove imajo tudi izjemen varnostni mehanizem ob pomanjkanju hrane. Valiti začnejo že s prvim znesenim jajcem, zato se mladiči izlegajo v razmikih in so v gnezdu različnih starosti in velikosti. Če ni dovolj hrane, najmlajši in najmanjši pogine, vendar pri sovah ne prihaja do kanibalizma – samica poginulega mladiča enostavno odnese iz gnezda.
Evolucijska uganka
Zaradi globalnega segrevanja so znanstveniki v klimatskem atlasu ptic Evrope napovedali, da bo kozača kot severnjaška vrsta na našem območju izumrla. A v praksi se dogaja nasprotno – njena populacija se povečuje in vrsta se nezadržno širi proti Alpam, Avstriji in Italiji.
Zakaj ta borealna vrsta kljubuje vročini in se širi proti jugu? Sogovornik ponuja fascinantno ekosistemsko razlago. Podnebne spremembe prinašajo daljšo vegetacijsko dobo dreves. Bukev, glavni gradnik naših gozdov, ima več časa za akumulacijo energije in zato pogosteje ter obilneje obrodi žir. »Žir je ključna hrana za male sesalce, zato se njihove populacije povečujejo. To neposredno vpliva na plenilce – kozačam gre zato trenutno zelo dobro,« pojasnjuje.
Še večje presenečenje predstavlja velikost naših kozač. Znano Bergmannovo pravilo v biologiji pravi, da so živali na hladnejših, severnih območjih večje, da ohranjajo telesno toploto. Pri kozačah pa je to pravilo obrnjeno na glavo: največje kozače na svetu živijo prav v Sloveniji in so značilno večje kot tiste v Skandinaviji ali na Japonskem.
Odgovor na to evolucijsko uganko se skriva v neizprosni konkurenci. Lesna sova začne gnezditi okoli 1. marca, kozača pa šele mesec dni kasneje. »Če želi kozača dobiti gnezdo, mora iz njega izgnati lesno sovo. Ta pa se srdito brani in se ne pusti,« slikovito opisuje Vrezec. Ta boj za dupla ustvarja močan evolucijski pritisk: le največjim in najmočnejšim samicam kozače uspe prevzeti gnezdo, medtem ko manjše ostanejo brez potomstva. »Naravna selekcija daje prednost tistim kozačam, ki so dovolj velike, da se zoperstavijo lesnim sovam,« dodaja raziskovalec.
Vojna in mir v krošnjah
Tekmovanje med vrstama pa postreže s še bolj nenavadnimi zapleti, ki mejijo na napete dramatične zgodbe. Ko velika kozača izžene lesno sovo iz gnezda, včasih izleže svoja jajca neposredno k tistim, ki jih je lesna sova pustila za seboj, in jih vali skupaj s svojimi. Ker so si jajca obeh vrst zelo podobna, raziskovalci opazijo razliko šele ob izvalitvi mladičev.
V dveh primerih je Vrezec v gnezdu kozače odkril mladiča lesne sove. Pravo presenečenje je sledilo, ko so posvojenemu mladiču namestili oddajnik. Sove namreč gnezdo zapustijo, preden zares poletijo, in posedajo po vejah, kjer jih starši še naprej hranijo na podlagi njihovega značilnega sikanja – to pa se med vrstama razlikuje. Kljub drugačnemu zvoku in videzu je samica kozače posvojenega mladiča lesne sove uspešno prehranila tudi zunaj gnezda.
Ta ekološki fenomen pa ima lahko daljnosežne posledice. Pri pticah si mladiči zapomnijo podobo in zvok staršev (imprinting) in po tej podobi kasneje iščejo partnerja. Imamo torej lesno sovo, ki je prepričana, da je kozača. »Pričakujemo, da bomo v naravi našli križance, ki so sicer znani le v ujetništvu. Iz Skandinavije že prihajajo indici o njihovem obstoju,« pravi Al Vrezec. Ker so ti križanci plodni, lahko pride do prenosa genov z ene vrste na drugo; tako bi lahko nekoč dobili kozačo, ki bi po ženski liniji nosila mitohondrijsko DNK lesne sove.
»Ta živalski svet nam skriva ogromno stvari, ki jih še ne poznamo. Procesov, ki potekajo za tistim, kar je nam empirično vidno, v celoti ne razumejo niti znanstveniki,« spoštljivo priznava raziskovalec.
Sove kot vodnik skozi ekosistem
Vse te raziskave pa presegajo zgolj občudovanje pametnih in prilagodljivih ptic, katerih obrazna maska, ki vizualno spominja na človeški obraz, deluje kot parabolična antena za lovljenje zvokov pod snegom. Sove, še posebej kozača, katere najstarejša evidentirana predstavnica v slovenskih gnezdilnicah je dočakala kar 19 let in je še vedno plodno gnezdila, so vrhunski indikatorji zdravja narave.
»Zame so sove vodnik skozi ekosistem. Skozi njihove oči, ki so končni plenilci, odkrivam celotno piramido in vse povezave navzdol – od malih sesalcev do žuželk in rastlin,« razlaga Al Vrezec. Njegov pogled na ekosistem pa prinaša resno opozorilo. Nahajamo se namreč v dobi šestega množičnega izumiranja. »Hitro izgubljamo biodiverziteto, v prvi vrsti organizme, do katerih ljudje nimamo odnosa in jih sploh ne poznamo,« opozarja. Večina ljudi pozna nekaj velikih vrst (medved, volk, ris), medtem ko samo hroščev v Sloveniji živi kar 6000 vrst. V zadnjih 150 letih smo izgubili kar 20 odstotkov oziroma eno petino vseh vrst hroščev, a se tega sploh ne zavedamo.
»Biodiverziteta je mati vseh kriz, večja od podnebne ali zdravstvene. Ekosistemske storitve vključujejo tudi regulatorne mehanizme, ki na primer omejujejo bolezni. Ko ta mehanizem propade, izbruhnejo epidemije,« svari strokovnjak in razočarano ugotavlja, da se odločevalci te krize premalo zavedajo. Nobelov nagrajenec Konrad Lorenz je nekoč dejal: »Samo to, kar poznamo, lahko ljubimo, in samo to, kar ljubimo, lahko varujemo.« In točno to je poslanstvo Ala Vrezca in njegove ekipe – odkrivati, razumeti in ljudem približati osupljivo naravo, da bi jo pravočasno zaščitili.
