Vsak ljubitelj kriminalk pozna zlato pravilo: brez trupla ni zločina. V svetu umetnosti je ravno obratno. Truplo – v tem primeru platno – izgine. Vse, kar ostane, je kraj zločina.
In ti kraji zločina so najbolj žalostni prostori na svetu.
V zadnjem delu našega feljtona o skrivnostih umetnosti ne bomo govorili o tem, kar je na platnu. Govorili bomo o tistem, česar ni. O trenutku, ko se umetnina spremeni v statistiko Interpola. Ko lepota postane plen.
Zakaj to temo puščamo za konec? Ker je izguba končna skrivnost. Ko sliko ukradejo, ta ne preneha obstajati. Preseli se v mitski svet podzemlja. Postane valuta za mafijo, trofeja za norega milijarderja ali pa – kar je najhuje – trohni v vlažni kleti nekoga, ki se sploh ne zaveda, kaj ima.
Danes vstopamo v dva najbolj mrzla dosjeja v zgodovini umetnosti. Eden se je zgodil v tišini belgijske noči pred vojno, drugi sredi hrupnega Bostona na dan svetega Patrika. Oba ostajata nerešena.
Največji rop v zgodovini
18. marec 1990. Boston. Mesto še vedno spi po divjem praznovanju dneva svetega Patrika. Ura je 1.24. Pred stranskim vhodom Muzeja Isabelle Stewart Gardner, beneške palače sredi Massachusettsa, se ustavi avtomobil. Iz njega stopita dva moška v policijskih uniformah.
Pozvonita na domofon. »Policija. Imamo prijavo o motenju miru na dvorišču,« reče eden. Mlad, neizkušen varnostnik, ki je kršil protokol, jima odpre vrata.
To je bila napaka, vredna 500 milijonov dolarjev.
V naslednjih 81 minutah sta tatova (ki nista bila policista, ampak preoblečena kriminalca z lepljivimi brki) zvezala varnostnika v kleti in se sprehodila po galeriji. Nista hitela. To ni bil filmski rop z laserji in akrobacijami. Bilo je brutalno preprosto.
Razbijala sta stekla. Slike sta snela s sten in jih preprosto izrezala iz okvirjev z nožem.
Kaj sta odnesla?
Johannes Vermeer, Koncert, ki je ena od samo 34 znanih slik tega mojstra. Najdražja ukradena stvar na svetu.
Rembrandt van Rijn, Vihar na Galilejskem morju: edina morska krajina, ki jo je Rembrandt kadarkoli naslikal.
Govaert Flinck, Pokrajina z obeliskom, ki je taka mojstrovina, da so jo dolgo pripisovali Rembrandtu.
Edouard Manet, Chez Tortoni.
In še devet drugih predmetov, vključno s kitajsko vazo in napoleonskim orlom.
Nato sta izginila v noč.
Danes, več kot 30 let kasneje, je muzej Isabelle Stewart Gardner kraj bolečine. Gospa Gardner je v svoji oporoki postavila strog pogoj: zbirka mora ostati točno takšna, kot jo je pustila. Ničesar se ne sme premakniti, ničesar dodati, ničesar odvzeti.
Zato muzej ni mogel nadomestiti ukradenih slik z drugimi. Namesto tega na stenah visijo prazni okvirji.
Gledati te okvirje je srhljiva izkušnja. So kot nagrobniki. Gledalci strmijo v tapeto, kjer bi moralo biti Rembrandtovo morje.
Kdo je to storil? Ameriški FBI verjame, da ve. Sledi so vodile k bostonski mafiji, k zloglasni tolpi Whiteyja Bulgerja ali k frakcijam v Connecticutu. Imena, kot sta Robert Gentile in David Turner, se pojavljajo v spisih. Toda vsi osumljenci so bodisi mrtvi bodisi molčijo.
Anthony Amore, vodja varnosti v muzeju, ki rop preiskuje že desetletja, je nekoč v intervjuju za časnik Boston Globe rekel takole: »Ne iščemo nekoga, ki ima slike obešene v svoji dnevni sobi. Te slike so verjetno skrite nekje, kjer jih nihče ne vidi. Morda so poškodovane. Morda so uničene. Toda dokler ne najdemo koščka platna, verjamemo, da so še tam zunaj.«
Nagrada za informacijo, ki bi vodila do vrnitve umetnin, znaša 10 milijonov dolarjev. Vendar telefon ne zazvoni. Prazni okvirji v Bostonu čakajo kot odprta usta, ki nemi kričijo v tišino.
Gentski oltar in smrtna spoved
Če je bostonski rop zgodba o brutalni sili, je zgodba o Gentskem oltarju (Jagnje božje) bratov van Eyck zgodba o psihološkem trilerju. Oltar, naslikan leta 1432, velja za »največkrat ukradeno umetnino v zgodovini«. Napoleon ga je ukradel. Nemci so ga ukradli med prvo svetovno vojno. Nacisti so ga ukradli med drugo svetovno vojno. Našli so ga.
Toda najbolj skrivnostno izginotje se je zgodilo leta 1934. Gre za povsem drug primer iz Genta.
V noči z 10. na 11. april je iz katedrale svetega Bavona v Gentu izginila ena sama tabla: Pravični sodniki (Les Juges Intègres).
Kmalu zatem je škofija prejela pismo. Zahteva: milijon belgijskih frankov. Podpis: D.U.A. Sledila je igra mačke z mišjo. Izsiljevalec je kot dokaz, da ima sliko, vrnil zadnji del table (slika je bila prežagana na pol po debelini). Vendar denarja niso izplačali. Policija je bila zmedena.
Nato se je zgodil preobrat, vreden Agathe Christie.
25. novembra 1934 je Arsène Goedertier, ugleden in ekscentričen borzni posrednik ter cerkveni uslužbenec, ležal na smrtni postelji. Utrpel je srčni napad. Poklical je svojega odvetnika in mu s poslednjimi močmi zašepetal: »Samo jaz vem, kje je Jagnje božje. Informacija je v predalu moje pisalne mize … Niti jaz niti kdorkoli drug ga ne more vzeti, ne da bi pritegnil pozornost javnosti …«
In nato je umrl.
Policija je planila v njegovo pisarno. Našli so kopije izsiljevalskih pisem. Našli so osnutke. Goedertier je bil D.U.A. Toda slike niso našli.
Našli so skrivnostne zapiske: »Leži na kraju, od koder je niti jaz niti nihče drug ne more vzeti, ne da bi vzbudil pozornost.«
Kje bi to lahko bilo?
V sami katedrali? Pod tlemi?
Na javnem trgu?
V grobu?
V zadnjih 90 letih so prekopali celoten Gent. Preiskali so kanalizacijo, odpirali grobove, z rentgenom pregledali katedralo. Leta 2019 so celo prekopali trg Kalandeberg, ker je nekdo trdil, da je slika zakopana pod drevesi. Nič.
Danes v oltarju visi kopija, ki jo je med drugo svetovno vojno naslikal restavrator Jef Van der Veken. Da bi počastil skrivnost, je enemu od sodnikov na dal obraz lopova Arsèna Goedertierja. Tat se zdaj ironično smeji romarjem z oltarja, ki ga je oskrunil.
Primer je uradno še vedno odprt. Belgijska policija ima detektiva, ki se ukvarja samo s tem primerom. Prepričani so, da bo nekega dne nekdo obnavljal staro hišo v Gentu in za dvojno steno našel mojstrovino bratov van Eyck.
Zakaj nas praznina tako boli?
Zakaj nas ti ropi fascinirajo? Zakaj je zgodba o ukradeni sliki pogosto bolj slavna kot slika sama?
Ker je umetnost del naše kolektivne duše. Ko nekdo ukrade Rembrandta, ne ukrade samo nekega predmeta. Ukrade delček človeškega genija. Ukrade dokaz, da smo ljudje zmožni ustvariti nekaj lepega.
In ti nerešeni primeri nas opominjajo na krhkost. Mislimo, da so muzeji trdnjave, kjer se čas ustavi. Niso. Ena noč, dva preoblečena moška, en nož – in dediščina izgine.
Prazni okvirji v Bostonu so morda najpomembnejša umetniška instalacija 20. stoletja. Niso jih ustvarili umetniki, ampak tatovi. Toda njihovo sporočilo je glasno: Glejte, dokler lahko. Cenite, kar je pred vami. Kajti jutri je lahko tam samo še stena.
Zaključek serije
S tem zaključujemo naš sedemdelni feljton Skrivnosti umetnosti.
Začeli smo s kodami, skritimi v očeh Mone Lize. Iskali smo obraze neznancev, ki zrejo v nas iz preteklosti. Sledili smo duhovom uničenih mojstrovin, občudovali genialnost ponarejevalcev in pustili znanosti, da nam razkrije plasti pod barvo. In končali smo tukaj – pred praznim okvirjem.
Umetnost je skrivnost. Je tisto, česar ne moremo povsem ubesediti, ne moremo povsem pojasniti in – kot smo videli – ne moremo vedno obdržati.
Toda dokler obstaja skrivnost, obstaja zanimanje. Dokler se sprašujemo, kje so Pravični sodniki, so ti na neki način še vedno živi. Dokler debatiramo o Vrtu naslad, slika deluje.
Zahvala bralcem, ker ste z nami brali med vrsticami (in med potezami čopiča). Ohranite radovednost. In ko boste naslednjič v muzeju … poglejte malo bližje. Nikoli ne veste, kaj boste našli. Ali kaj boste pogrešali.
