Le porumenele slike še pomnijo, kako je bilo pred stoletjem in več med današnjim Rudarjevim stadionom in loško cerkvijo v Trbovljah. Kolikor daleč nazaj seže spomin, ne glede na generacijo, tam stoji impozantna bela stavba. Je ena tistih, za katere bi lahko rekli, če bi stene znale govoriti … Pripovedovale bi stoletne zgodbe, ki so se odvijale znotraj njih. Zgodbe o veselih, zgodbe o žalostnih trenutkih. O ljudeh, ki so prihajali mednje. Nekateri so v krogu življenja prav tu sklenili svojo pot, drugi so jo začenjali.
Splošna bolnišnica Trbovlje letos praznuje okrogla dva abrahama. O njeni prehojeni poti pripovedujejo ohranjena dokumentacija in ljudje, ki so tako ali drugače bili ali so povezani z njo. Delček tega mozaika je bil predstavljen tudi na svečani proslavi ob stoletnici uradnega odprtja 22. novembra 1925.
Prvi v Hrastniku in na Vodah
Sto let predanosti, znanja, sočutja in skrbi za zdravje ljudi, ne le iz Trbovelj, temveč iz vse zasavske regije in tudi širše Slovenije. Tako so stoti rojstni dan največje zasavske zdravstvene ustanove povzeli tisti, ki danes službujejo v njej. A zgodba o trboveljski bolnišnici in zasavskem zdravstvu ni čisto in samo njena. Potreba po zdravniški pomoči v Zasavju se je pokazala že v času gradnje južne železnice. Za delavce je bila v Hrastniku zgrajena prva bolnišnica. Vodil jo je rudniški zdravnik, ki je postavil temelje zdravstveni oskrbi in v Zasavje pridobil tudi prve zdravnike in bolniško osebje. Pomembno vlogo pri razvoju zdravstvene službe v Trbovljah je imela Premogokopna družba z Bratovsko skladnico, ki je skrbela za bolne, stare in ranjene rudarje in njihove družine. Člani skladnice so bili stalni in občasni – nekateri so imeli pravico do oskrbe in pokojnine, drugi vsaj do zdravniške pomoči, zdravil in bolniške postelje. Leta 1876 je bila zgrajena nova, prava bolnišnica na Vodah. V treh bolniških sobah je bilo skupno 42 postelj, za bolnike pa sta skrbela zdravnik in kirurg.
Dvajset let kasneje so na Vodah zgradili prvo bolnišnico v Trbovljah s kapelo z oltarjem. Leta 1919 je bila ustanovljena Posvetovalnica za matere in otroke, ki je prinesla pomemben preskok v skrbi za najmlajše. Rudniška Bratovska skladnica je 30 let po zgraditvi bolnišnice na Vodah za uslužbence, rudarje in njihove družinske člane kupila zemljišče na današnji lokaciji in začela graditi novo bolnišnico z 90 posteljami. V bolnišnici so delovale sestre usmiljenke iz reda sv. Vincencija. Pomagale so zdravstvenem osebju, skrbele za čistočo, pridelovale hrano na vrtu, skrbele za red in pravilno prehrano bolnikov in osebja, delale so v pralnici in še kje. Nova bolnišnica na Rudarski cesti je že imela ločeni porodni oddelek, operacijski sobi, rentgen, laboratorij, kapelo, kuhinjo, pralnico, kar je ustvarilo temelj, na katerem bolnišnica stoji še danes.
V korak s časom
Do začetka druge svetovne vojne je bolnišnica doživela več posodobitev, od novega rentgenskega aparata do stanovanjskega poslopja za zdravnike in sestre ter prizidka za dvigalo za hrano. Okupator je maja 1941 bolnišnico spremenil v splošno, ki je takrat sprejemala bolnike od Laz do Radeč, število postelj pa se je povečalo na 120. Po drugi svetovni vojni je bolnišnica začela doživljati organizacije spremembe, nastajati so začeli novi oddelki in pokazala se je prostorska stiska. Leta 1953 so bolnišnico razdelili na kirurško-ginekološki in interni oddelek. Tri leta kasneje so ustanovili transfuzijsko postajo, leta 1959 pa so ločili kirurški in ginekološki oddelek, ki se je priključil bolnišnici. Med letoma 1961 in 1963 je potekala gradnja prizidka – pediatričnega oddelka bolnišnice. Po zgraditvi se je oblikoval tudi samostojni ginekološko-porodni oddelek z ambulanto in lastnim strokovnim vodstvenim kadrom. Štiri leta kasneje je bil zgrajen levi prizidek bolnišnice in leta 1975 še desni. Leta 1970 se je osamosvojil oddelek za anestezijo in reanimacijo. Do leta 1986 se je oblikovali še enota fizioterapije, centralni laboratorij in oddelek dialize.
S prehodom v novo tisočletje se je dodatno razmahnil tudi razvoj, saj je na več področjih napredovala tudi medicina. V zadnjih 13 letih so odprli dializni in prenovili pediatrični oddelek, odprli urgentni center, zaključili energetsko sanacijo bolnišnice, dobili nov rentgen … Zadnja večja investicija je bila energetska obnova treh stavb, končana oktobra 2019, potem pa je epidemija covida 19 preusmerila prioritete v nujno opremo za zdravljenje covidnih bolnikov. V zadnjih treh letih so pridobili še operacijsko mizo, kirurške luči, ginekološki stol in klasični digitalni RTG-aparat, kar je le del vseh investicij in pridobitev.
Žilni specialisti in poklon s panoji
»Danes stojimo v moderni ustanovi, ki se stalno razvija in krepi. Izzivi so veliki, tudi finančni, zato sem ponosen, da so letošnji poslovni trendi bistveno boljši od lanskih. Poteka dolgo načrtovana prenova kuhinje, vzpostavili smo ambulanto z magnetno resonanco, organizirali smo mobilno paliativno oskrbo. Na področju žilnih pristopov smo presegli regijske in državne okvire. Zaradi strokovne odličnosti smo postali mednarodni učni center, kamor na izobraževanja prihajajo tudi tuji strokovnjaki. Letošnji jubilej je praznik vseh, ki so bolnišnico zgradili. Najprej z rokami, nato z znanjem, empatijo in strokovnostjo. Naj živi SBT. Naj bo naslednjih 100 let še bolj ustvarjalnih, pogumnih in prebojnih,« je izpostavil direktor Marjan Podgoršek, ki je s trboveljskim, zagorskim in hrastniškim županom svečano simbolično prerezal trak pred glavnim vhodom.
Praznovanje obletnice je bilo posebno tudi zaradi vsebine: dogajanje pred glavnim bolnišničnim vhodom je bilo na podlagi ohranjenih arhivov povzeto po programu otvoritve pred sto leti z rudarsko godbo, postrojem in nagovorom pristojnih ter župnika. Sledila je slavnostna akademija v trboveljskem Delavskem domu. Stavbo so počastili tudi v Zasavskem muzeju Trbovlje z razstavo na prostem, katere avtorica je kustosinja Lucija Bec. Na ploščadi pred muzejem bo na ogled predvidoma do konca marca prihodnje leto.
