Tretje mesto na lestvici finančno najuspešnejših filmov leta 1976 zavzema King Kong, visokoproračunski in za svoj čas tehnološko dovršeni triler z že znano zgodbo o gromozanski gorili in njeni katastrofalni izkušnji s človeško vrsto. Ker je izvirni film izšel že leta 1933, je morda govor o najstarejši še aktivni filmski franšizi, ki je v 93 letih ponudila več kot ducat filmov, obenem pa navdihnila več televizijskih serij, stripov, videoiger ter za nameček še nekaj drugih filmskih franšiz.
O ženskah in gorilah
Vse se je začelo pred približno sto leti, ko je v Hollywoodu vladalo precejšnje zanimanje za Afriko. Nastajali so dokumentarci, ki so prikazovali podobe črne celine in običaje njenih prebivalcev. Med odmevnejšimi naslovi je bil Ingagi, ki so ga promovirali kot povsem resnicoljuben prikaz dogajanja v eni od skupnosti na območju Konga. Ingagi je prikazoval temnopolte ženske, ki imajo spolne odnose z gorilami in rojevajo pol človeške, pol gorilje mladiče. Film je seveda popolnoma izmišljen in je danes razumljen kot šokanten primer rasizma, a je v svojem času naletel na topel sprejem. Izkazal se je za finančno uspešnico, kar je posredno tlakovalo pot franšizi King Kong. Direktor studia RKO je namreč iz uspeha tega »dokumentarca« izvlekel preprosto formulo: pošasti (v tem primeru ogromne gorile) v kombinaciji s prestrašenimi lepoticami prinašajo enormen dobiček. Ko sta Merian C. Cooper in Ernest B. Schoedsack, filmarja, ki sta kot velika navdušenca nad opicami pred tem posnela že več dokumentarnih filmov o teh živalih, prišla na dan s predlogom za celovečerec King Kong z ogromno gorilo v glavni vlogi, jima je vodstvo studia RKO hitro dalo zeleno luč. Predimenzionirane gorile so bile v tistem času velik hit, za vsak primer pa sta v scenarij vtaknila še nekaj dinozavrov in drugih historičnih bitij.
Rasni in spolni stereotipi
Gre za enega prvih filmov o filmu: zgodba namreč sledi filmski ekipi, ki je na odpravi na misteriozen otok v Indijskem oceanu, da bi posnela film o tamkajšnjem življenju. Govori se namreč, da naj bi na otoku živelo skrivnostno bitje, nekakšna pošast. Prišleki na otoku najprej naletijo na domorodce, ki so svoja bivališča zaščitili z zidom – za njim otoku kraljuje ogromen stvor, napol gorila in napol človek, ki sliši na ime Kong. Domorodci ugrabijo eno od članic zahodnjaške odprave, brhko lepotico Ann, in jo darujejo Kongu. Ta jo vso nemočno in razgaljeno odnese v džunglo, tesno za petami pa sta mu dva člana odprave, ki poskušata rešiti ubogo žensko. V pragozdu živijo tudi stegozavri, brontozavri in tiranozavri, ki popestrijo bitko, na koncu katere Kong omamljen obleži. Filmska ekipa ga naloži na ladjo in odpelje v New York, kjer ga nameravajo vklenjenega razkazovati zainteresirani javnosti.
Toda stvari se zalomijo in Kong se osvobodi verig, v pest stisne drobceno Ann ter steče po newyorških ulicah. Kot vsakemu obiskovalcu New Yorka tudi njemu pogled ukrade stolpnica Empire State Building (ob izidu filma leta 1933 je bila čisto nova), na katero se odloči splezati. Prizori pošasti, ki lazi po znamenitem nebotičniku, so se gledalcem močno vtisnili v spomin in še danes veljajo za kultne v filmski zgodovini. King Kong je bil velikanska uspešnica predvsem zato, ker je imel za tisti čas neverjetne posebne učinke. Za gledalce je bila stop-motion animacija, s katero je King Kong oživel, nekaj povsem novega. Tudi kritiki tistega časa so bili precej navdušeni, z leti pa se je pogled na izvirnega King Konga precej spremenil. Film danes velja za kompilacijo rasnih in spolnih stereotipov s kolonialnim podtonom, a se mu priznava velik pomen v razvoju filmske industrije.
Lepotica in zver
V sedemdesetih je v Hollywoodu dozorelo prepričanje, da je nastopil čas za remake izvirnega filma. Glavni pobudnik je bil legendarni producent Dino De Laurentiis, ki je v predelavi videl priložnost za zgleden zaslužek, saj so bila sedemdeseta čas, ko so bili zelo priljubljeni filmi katastrofe. Poleg tega je želel ustvariti film, ki bi vključeval najsodobnejše posebne učinke, hkrati pa bi zgodbo o veliki opici približal sodobni publiki. Večino zgodbe je sicer ohranil, spremenil pa je nekaj detajlov: odprava, ki pluje proti skrivnostnemu Otoku lobanj, tja ni namenjena zato, da bi posnela film o eksotičnih prebivalcih, pač pa jo ženejo ekonomske težnje. Ker se je v sedemdesetih vse vrtelo okoli nafte, so tudi člani odprave sredi Indijskega oceana iskali nahajališče tekočega zlata. Pomorščaki namesto tega naletijo na čolniček, na njem pa nezavestno lepotico, ki je preživela brodolom. Mladenko spravijo k sebi in nadaljujejo pot proti zloveščemu otoku, kjer jih tako kot v izvirniku pričakajo domorodci, ki živijo v strahu pred ogromno gorilo. Tudi tokrat nanese, da plavolaska postane gorilina talka, a je več pozornosti kot v prejšnjem filmu namenjene odnosu med njima. Med živaljo in žensko se vzpostavi nekakšna vez, ko postane jasno, da je gorila ne namerava ubiti. Zgodba se nato vrne v stare tirnice: premagano gorilo vklenjeno odpeljejo v New York, kjer jo nameravajo razkazovati kot cirkuško atrakcijo, a se žival osvobodi. King Kong pograbi svojo nekdanjo talko in z njo zbeži na ulico. Tokrat njegove pozornosti ne pritegne znameniti Empire State Building, pač pa dvojica bleščečih stolpnic na jugu Manhattna – pravkar zgrajeni Svetovni trgovinski center. Gorila z mladenko na rami spleza na vrh najvišje stavbe na svetu, a se podvig tudi tokrat zanjo ne konča dobro.
Oskar za posebne učinke
V filmu, katerega režijo je prevzel John Guillermin, so za vlogo mlade lepotice nameravali angažirati Meryl Streep, a je producent presodil, da ni dovolj privlačna. Potekali so tudi dogovori z Barbro Streisand, ki so padli v vodo, nakar so se filmarji odločili iskati med neznanimi in še neuveljavljenimi igralkami. V King Kongu je tako debitirala Jessica Lange, glavno moško vlogo pa je prevzel Jeff Bridges.
Z vidika sodobnega gledalca, ki je v filmih vajen naprednih posebnih učinkov, je King Kong iz leta 1976 malodane komedija. Pošast so ustvarili s kombinacijo nerodne mehanske lutke, ki se je na snemanju nenehno kvarila, za nameček pa so ji pomotoma izdelali dve desni roki. Veliko prizorov so posneli tako, da so se igrali s perspektivami in snemali igralca v opičjem kostumu, kar je filmu na koncu prineslo oskarja za posebne dosežke na področju vizualnih učinkov. Finančno se je film obnesel zelo solidno: ob proračunu dobrih 20 milijonov dolarjev je v blagajne prinesel okoli 90 milijonov zelencev, a so ustvarjalci pričakovali več. Nadejali so se, da bo King Kong prekosil Žrelo (Jaws), največjo uspešnico leta 1975. Franšiza King Kong danes združuje množico celovečernih filmov. Nazadnje je gorila po kinu lomastila leta 2024, novo nadaljevanje pa prihaja marca prihodnje leto.
