Medtem ko meteorologi za danes ponekod napovedujejo sneg, pa za prihodnji teden napovedujejo dramatičen preobrat in temperature vse do 14 stopinj Celzija. Čeprav se ljudje toplih sončnih žarkov veselimo, je za rastlinski svet ta ekstremni vremenski tobogan ena največjih groženj sodobnega časa. Prebuditev v tako imenovano lažno pomlad namreč prinaša nepopravljive posledice, če zima kasneje ponovno pokaže svoje zobe. Zvončki, ki ponekod že pogumno silijo izpod snega, so zimske rastline in so na takšne ekstreme evolucijsko dobro prilagojeni. Za večino drugega rastlinstva, predvsem za sadno drevje in gozdne grmovnice, pa ta nenaden prehod iz globokega minusa v pomladno toploto predstavlja tempirano bombo. Rastline so namreč tiste, ki v tej meteorološki zmedi tvegajo največ.
Nevarno prebujanje iz zimskega spanja
Da bi razumeli, zakaj je otoplitev za rastline tako nevarna, moramo pogledati v njihovo notranjost. Rastline imajo vgrajen izjemno natančen biološki mehanizem, imenovan dormanca ( (iz latinske besede dormīre ali spati) oziroma zimsko mirovanje. Da bi preživele hudo zimo, drevesa in grmovnice jeseni ustavijo pretok sokov in se pripravijo na mraz.
Za ponovno prebujanje morata biti izpolnjena dva pogoja. Najprej morajo nabrati dovolj tako imenovanih ur hladu, s čimer »preverijo«, ali je zima res minila. Ko je ta pogoj izpolnjen, rastlina čaka le še na dovolj toplote, ki sproži novo rast.
Ko v februarju ali marcu temperatura za nekaj zaporednih dni preseže deset do štirinajst stopinj Celzija, rastlina dobi napačen signal, da je nevarnost mimo in da je nastopila pomlad. Korenine začnejo pospešeno črpati vodo iz tal, po deblih in vejah pa stečejo rastlinski sokovi, bogati s hranili. Brsti, ki so bili do tedaj tesno zaprti in pred mrazom zaščiteni z debelimi luskami, začnejo nabrekati in se odpirati. V tem trenutku rastlina popolnoma izgubi svojo zimsko odpornost in postane izjemno ranljiva.
Katastrofa, ko zima udari nazaj
Težava seveda ni v sami toploti prihodnjega tedna, temveč v tem, kar skoraj neizogibno sledi. Konec februarja in v marcu so prodori polarnega zraka še vedno zelo pogosti. Strokovnjaki po vsem svetu opozarjajo na ta uničujoč cikel. Dr. Theresa Crimmins, direktorica ameriške Nacionalne fenološke mreže (USA National Phenology Network), ki preučuje vpliv podnebja na naravne cikle, ta pojav opisuje kot izjemno kritičen. V svojih raziskavah poudarja, da je »lažna pomlad« stanje, ko neobičajno toplo vreme sredi zime prebudi rastline iz mirovanja, temu pa sledi uničujoča zmrzal. Gre za enega najbolj zahrbtnih učinkov podnebnih sprememb, saj neposredno ogroža vire hrane in ruši naravno ravnovesje v ekosistemih.
Če po tednu dni temperatur okoli štirinajstih stopinj pride do ponovne ohladitve in se temperature spustijo pod ledišče, se v prebujenih rastlinah odvije mikroskopska tragedija. Ker so veje in brsti zdaj polni vode, ta ob padcu temperatur pod ničlo preprosto zmrzne. Nastanejo ostri ledeni kristali, ki dobesedno preluknjajo in raztrgajo celične stene rastlinskega tkiva. Ker se rastlinske celice ne morejo obnoviti na enak način kot živalske, to tkivo odmre.
Če so se med toplim obdobjem že razvili cvetovi, jih lahko uniči že blaga slana pri minus eni stopinji. Kmetje in sadjarji lahko tako čez noč izgubijo celoten letni pridelek, gozdna drevesa pa so prisiljena porabljati dragocene zaloge energije za ponovno rast listja, kar jih oslabi in poveča njihovo dovzetnost za bolezni ter škodljivce.
Verižna reakcija, ki prizadene tudi živali
Nihanje temperatur prizadene tudi živalski svet, ki je tesno povezan z rastlinami. Topli dnevi prebudijo žuželke in prve opraševalce, kot so divje čebele in čmrlji, ki se zanašajo na to, da bodo ob prebujanju našli cvetoče rastline in z njimi nujno potreben nektar.
Pojavi se tako imenovano fenološko neskladje: če mraz uniči cvetove rastlin, opraševalci ostanejo brez hrane in lahko množično poginejo. Hkrati so ogrožene tudi ptice, ki zaradi zgodnje otoplitve začnejo prezgodaj graditi gnezda ali pa se prehitro vrnejo iz južnih krajev, nato pa jih snežni meteži in pomanjkanje žuželk potisnejo na rob preživetja.
Zakaj je vreme postalo tako ekstremno?
Krivec za ta drastična nihanja, ko iz snežnih zametov preidemo v kratke rokave, je spremenjena dinamika v naši atmosferi. Meteorologi pojasnjujejo, da se polarni vrtinec in višinski vetrovi, znani kot vetrovni strižen ali jet stream, obnašajo vse bolj nestabilno. V preteklosti so ti vetrovi delovali kot močna pregrada, ki je hladen arktični zrak zadrževala na severu. Zaradi globalnega segrevanja in pospešenega taljenja arktičnega ledu pa ta pregrada slabi in začne močno vijugati.
Ko takšen "zračni val" zaniha daleč proti jugu, nas preplavi polarni mraz s snegom, kot ga doživljamo danes. Že čez nekaj dni pa se lahko ta isti val premakne in nad naše kraje povleče izjemno tople zračne mase iznad severne Afrike in Sredozemlja. Ker je zaradi podnebnih sprememb v oceanih in ozračju bistveno več toplotne energije, so ti preskoki hitrejši, temperaturne razlike pa bolj ekstremne kot kdajkoli prej. Narava se s svojo počasno, tisočletja trajajočo evolucijo preprosto ne more dovolj hitro prilagoditi na svet, v katerem se letni časi zamenjajo v manj kot enem tednu.
