Ko slišimo besedi pirh ali pisanica, večina najprej pomisli na znamenite belokranjske pisanice. A bogata tradicija okraševanja velikonočnih jajc živi tudi na severovzhodu Slovenije, med prekmurskimi Madžari. V Dobrovniku se je ohranila več kot 150-letna dediščina izdelave pirhov v batik tehniki, ki danes predstavlja pomemben del lokalne identitete in kulturne dediščine.
Na razstavi pirhov, ki v kraju poteka že skoraj tri desetletja, so obiskovalci lahko občudovali raznolike tehnike krašenja – od praskanke do batik tehnike. Prav slednja velja za najznačilnejšo za Dobrovnik. Kot poudarja predsednica Kulturno-umetniškega društva Petőfija Sándorja, Alenka Topla, gre za posebno izročilo, ki ga v kraju zavestno ohranjajo: »Batik tehnika je značilna za naš konec. To je naše izročilo, ki ga želimo ohraniti in prenesti naprej.«
Za sijaj služi svinjska mast
Dobrovniški pirhi so prepoznavni po dveh osnovnih barvah – rdeči in črni. Postopek izdelave je zahteven in zahteva veliko natančnosti. Okraševanje poteka s stopljenim čebeljim voskom, ki ga nanašajo na jajčno lupino s posebnim pisalom. V preteklosti so si pomagali z enostavnimi pripomočki – sprva z vejico, kasneje pa so na njen konec pritrdili pločevinasto cevko ali lijak, kar je omogočilo preciznejše risanje drobnih motivov.
Ko je motiv z voskom nanesen, jajce pobarvajo – najprej v rdečo barvo, nato ponovno nanašajo vosek in na koncu barvajo še s črno. Barve so imele nekoč tudi simbolni pomen. »Rdeča je pomenila življenje, vstajenje, črna pa smrt,« pojasnjuje Toplova. Deloma pa je bila izbira barv tudi praktična, saj so bile prav te barve nekoč najlažje dostopne, pogosto so uporabljali kar barvila za tekstil. Za končni sijaj so pirhe premazali s tanko plastjo svinjske masti.
Čeprav se danes marsikomu zdi ta tehnika sorodna belokranjskim pisanicam, ima dobrovniška različica svoje posebnosti. Njeni motivi so preprosti, arhaični, a izrazito simbolni. Med njimi najdemo ravne črte, krivulje, cvetlice, pentlje, križe, smrekove vejice, pa tudi napise, kot sta »Aleluja« in »Emlék« (v spomin), ter letnice. Ti motivi izhajajo iz starodavnih vzorcev, ki so jih izdelovalke skozi čas nadgrajevale, a vedno ohranjale njihovo osnovno obliko.
O bogastvu teh običajev je že leta 1914 pisal madžarski etnograf Ferenc Gönczi, ki je v svojem delu o pokrajinah Göcsej in Hetés opisal tudi tradicijo krašenja pirhov. Po njegovih zapisih je bila ta praksa nekoč razširjena v širšem prostoru Pomurja. Okoli leta 1960 naj bi bila prisotna še v dvanajstih naseljih, nato pa je začela postopoma zamirati. Danes se je v izvirni obliki ohranila predvsem v Dobrovniku, kjer so zasluge za to pripisane posameznicam, ki so tradicijo prenašale naprej kljub spremembam časa. Med njimi so Rozika Kovacs, Ilona Szolarics, Valeria Car, Katarina Flisar, Magdolna Szekeres in Terezija Toplak, ki veljajo za ključne varuhinje tega znanja.
Poleg batika pa ima v Dobrovniku posebno mesto tudi praskanka – tehnika, pri kateri se z ostrim predmetom odstranjuje barva z jajčne lupine. »Praskanke so mi zelo pri srcu, ker sem jih kot otrok dobivala od botre. To je bil poseben trenutek,« se spominja Toplova. Dodaja, da so imele te pisanice nekoč tudi družbeno vlogo: »Fantje, ki jih niso znali izdelati sami, so jih naročali pri mojstrih in jih podarjali dekletom. S tem so se tudi malo postavljali.«
Pirhi in velikonočni običaji
Tradicionalno so pirhi povezani tudi z velikonočnimi običaji. V Dobrovniku je še danes živ običaj, da botri na velikonočni ponedeljek obiščejo svoje krščence in jim prinesejo darila, med katerimi so pirhi nepogrešljivi. »Ne gre toliko za darilo kot za druženje in ohranjanje vezi,« poudarja sogovornica. Med starejšimi običaji izstopa tudi metanje pirhov v zrak, ki je bilo nekoč priljubljeno med otroki. »Zbrali smo se na travniku, vsak je prinesel svojo košarico jajc, potem pa smo jih metali v zrak. Kdor je vrgel višje, je zmagal,« pripoveduje Toplova. In v smehu doda: »Če so se jajca razbila, smo jih pojedli – včasih tudi deset hkrati.«
Pomemben del ohranjanja tradicije so tudi delavnice za otroke, ki jih organizirajo v okviru razstave. »Naš cilj je, da otroci to osvojijo, da doživijo ustvarjanje in da so ponosni na svoje izdelke,« pravi Toplova. Prav medgeneracijsko sodelovanje je tisto, kar daje upanje za prihodnost: »V Dobrovniku ni redkost, da na razstavi sodelujejo tri generacije – babica, mama in vnukinja.«
Organizatorji so še posebno veseli, da se v zadnjih letih vključuje vse več mladih. Ti ne le spoznavajo tehnike, temveč jih tudi nadgrajujejo s svojo ustvarjalnostjo. »Upamo, da tradicija ne bo izumrla,« zaključi pogovor Alenka Topla.
