Če je še ne tako dolgo tega igralcev, ki so bili vso ali veliko večino svoje kariere zvesti enemu samemu klubu, kar mrgolelo, je tovrstna lojalnost v zadnjem času skorajda popolnoma izginila. Razlogov je seveda več, je pa dejstvo, da bo na tak način vedno manj tudi novih tako imenovanih klubskih legend, saj bodo igralci v določenem klubu premalo časa ali pa bodo podobne uspehe dosegli z dvema ali več klubi, po možnosti rivalskimi, s čimer omenjeni status tudi zvodeni.
Besedna zveza »klubska legenda« pa ni rezervirana samo za nogometaše; mednje lahko prištevamo vsaj še trenerje, pa še kakšnega drugega klubskega uslužbenca. Verjetno pa vsaj med največjimi klubi ni podobnega primera, kot je Manchester United. Pri katerem je, navkljub vsem legendarnim nogometašem, ki so nosili njegov dres, »legenda vseh legend« – trener. Kar mu brez težav in z globokim spoštovanjem priznavajo tudi vsi legendarni nogometaši. To je seveda sir Alex Ferguson, na katerega smo se v zadnjem času spomnili zato, ker so se prejšnji teden razširile novice, da je pristal v bolnišnici, kar pa se je, kot dandanašnji še marsikaj drugega, k sreči izkazalo za popolno izmišljotino. Ob tem bo letos minilo 40 let, odkar je za naslednjih dobrih 26 let prevzel vodenje rdečih vragov, pol manj od tega, 13, odkar jih je zapustil in hkrati odkar so ti nazadnje osvojili angleško prvenstvo. Poleg tega pa zdaj v njegovem klubu prvič v zgodovini blesti tudi Slovenec – Benjamin Šeško. Pravi trenutek torej, da se spomnimo, o kakšni legendi je dejansko govor.
Težava, ker je žena katoličanka
Fergusonova zgodba se je začela v Glasgowu, v četrti Govan, kjer so ladjedelnice dajale kruh tisočim družinam. Njegov oče je delal po 70 ur na teden za skromno plačilo, družina pa je živela v najemniškem stanovanju brez kopalnice – uporabljali so pločevinasto kad, shranjeno pod posteljo. In prav to okolje ga je zaznamovalo za vse življenje. Pri 18 letih je postal sindikalni zaupnik in vodil stavko vajencev, seveda pa je, tako kot domala vsak trener, vmes nogomet spoznaval prek vloge igralca. Njegova igralska kariera je bila sicer solidna, a nič posebej spektakularna. Najpomembnejša prelomnica je prišla, ko je kot član St. Johnstona dosegel hat-trick proti Glasgow Rangers na njihovem stadionu, Ibroxu, kar mu je uspelo kot prvemu nogometašu v zgodovini. Štiri leta kasneje je nato igral prav za Rangers, klub svojih sanj, a so se sanje kaj kmalu spremenile v nočno moro. Za tem, ko je v finalu škotskega pokala leta 1969 zakrivil napako pri odločilnem golu Celtica, so ga namreč izključili oziroma degradirali v mladinsko ekipo, dodatna, po njegovem mnenju kar odločilna težava pa je bila še, da je bila njegova žena Cathie katoličanka, kar pri protestantskih Rangers ni bilo dobro sprejeto. Je pa kasneje vseeno priznal: »Iz Rangersov sem odnesel razumevanje, kakšen mora biti velik klub.«
Trenerski preboj je po začetkih v East Stirlingshiru in St. Mirrenu doživel z Aberdeenom, s katerim je osvojil tri naslove škotskega prvaka in štiri pokale, leta 1983 pa je osvojil evropski pokal pokalnih zmagovalcev, ko je v finalu premagal Real Madrid, kar je bil popoln šok za vso Evropo; Ferguson je namreč z majhnim škotskim klubom naredil nekaj, kar je veljalo za nemogoče. Sledil je Manchester United, ki ga je prevzel novembra 1986, in v dobrih 26 letih je osvojil tako rekoč vse. Seveda bi podatke lahko naštevali v nedogled, a najbolj zgovorna zgodba je verjetno naslednja: ko je prevzel Manchester United, je imel Liverpool rekordnih 18 naslovov angleškega prvaka, United pa komaj sedem. Ko se je poslovil, je bil Liverpool še vedno pri isti številki, United pa jih je imel 20. »Moj največji izziv je bil spraviti Liverpool s prekletega prestola,« je tudi sam poudaril kasneje. Nekdanji nogometaš in kasneje komentator Alan Hansen je na začetku sezone leta 2002, ko je United za Arsenalom zaostal že za 10 točk, izjavil, da Fergusona čaka »največji izziv v njegovi karieri«.
Slavna zmota
Hansen mu sicer že tudi prej ni dal miru. Ko se je leta 1995 Ferguson odločil nasloniti na številne mlade nogometaše in jih je Aston Villa v prvem krogu premagala s 3:1, je Hansen v studiu BBC izjavil nekaj, kar je kasneje postalo ena najslavnejših zmot v zgodovini nogometa: »Z otroki ne moreš osvojiti ničesar.« No, tisti »otroci« so bili med drugimi David Beckham, Paul Scholes, brata Phil in Gary Neville pa tudi še Ryan Giggs in še kdo. A Ferguson takrat ni odgovarjal v medijih. Namesto tega je v slačilnici fantom rekel, da bodo zmagali prav zato, ker jih imajo za otroke. Tisto sezono so osvojili naslov angleških prvakov in pokal FA ter zacementirali mit o »Fergiejevih mladičih«.
To, da je iz »mladičev« ustvaril zvezdnike, je bil tudi razlog, da si je z njim želel delati vsak nogometaš, pa čeprav je za marsikoga predstavljal strah in trepet. »Še vedno se ga bojim. Ferguson je bil kot časopis, ki se ga ne da prebrati. En dan se je lahko šalil s teboj, že naslednji dan ga je nekaj zmotilo in se je obnašal povsem drugače,« je ob njegovem slovesu od nogometa povedal že omenjeni Paul Scholes, ki je s Škotom sodeloval pri večini uspehov. Bil je zraven tudi leta 1999, ko so rdeči vragi z dvema goloma v sodniškem podaljšku v finalu lige prvakov čudežno premagali Bayern. Tudi David Beckham, ki je bil del iste ekipe, je dejal, da se ga je kot mladenič bal, a si je neizmerno želel delati z njim, še tretji iz zlatega Unitedovega rodu, Gary Neville, pa je dodal: »Alex nikoli nima občutka, da je prišel na vrh gore. Vedno želi iti še višje. Je fenomen.« Lakota po lovorikah je bila pri Fergusonu zares neverjetna. In je vedno ostala enaka, tako prvi kot zadnji dan si je želel le eno – zmagati. Zato ne čudi, da je z zmago tudi končal svoje delo: v svoji zadnji sezoni (2012/2013) je osvojil naslov angleškega prvaka.
Ta je bil tudi zadnji Unitedov doslej, suša pa bo trajala najmanj 14 let. Ob trenutnem položaju na lestvici je namreč jasno, da bo naslednja priložnost šele v naslednji sezoni. Ko bi znal biti, bogatejši za izkušnje iz prve sezone, ključen igralec pri napadu na ta cilj tudi Benjamin Šeško, čigar gole si s tribune stadiona Old Trafford še vedno praktično vsakič ogleda tudi sir Alex Ferguson. In je eden prvih, če ne prvi, ki ga po vsakem zadetku pokažejo televizijske kamere. Kar je le še en dokaz zapisanega v uvodu.
