31. avgust 1977. Bil je turoben, deževen večer, značilen za britansko poletje. V neprofitnem stanovanju v vrstni hiši na Green Streetu 284 se mati samohranilka, Peggy Hodgson, pripravlja, da bo svoje štiri otroke spravila v posteljo. Toda ta mirna rutina se je kmalu spremenila v nočno moro. Iz spalnice sta prihitela 11-letna Janet in 10-letni Johnny. »Mami, postelje se premikajo,« sta kričala. Peggy ju je oštela in poslala nazaj v sobo. Toda nekaj minut kasneje je bilo slišati zvok – globok, ritmičen ropot, kot bi nekdo z ladijskimi škornji hodil po stropu. Ko je Peggy vstopila v sobo, je videla težak predalnik iz hrastovega lesa, kako sam od sebe drsi po tleh. Poskušala ga je potisniti nazaj, vendar je bila nevidna sila močnejša. Peggy je zgrabila otroke in v pižamah so zbežali k sosedom. »Pridite hitro,« je jecljala. »Nekaj je v hiši!« Tako se je začelo 18-mesečno obleganje, ki ga svet danes pozna kot enfieldski poltergeist – primer, ki je prestrašil policijo, razdelil znanost in navdihnil Hollywood.
Če bi šlo zgolj za zgodbo prestrašene družine, bi primer bržkone ostal v lokalnih časopisih. Toda Enfield je postal svetovni fenomen zaradi enega preprostega dejstva: priče niso bili samo vraževerni prebivalci. Priče so bili policisti, novinarji BBC, fotografi Daily Mirrorja in ugledni raziskovalci.
V letu in pol so v tej majhni, vlažni hiši našteli več kot 2000 nepojasnjenih incidentov. Kamni in lego kocke so leteli po zraku in zadeli opazovalce. Vžigalice so se same prižigale. Kavči so lebdeli. In sredi vsega tega je bila 11-letna Janet Hodgson, deklica z žalostnimi očmi, ki je postala glasnik – in morda vir – nečesa, kar ni bilo s tega sveta.
Policistka, ki je videla nemogoče
Prvi zunanji opazovalci, ki so potrdili, da se v hiši dogaja nekaj nenavadnega, niso bili lovci na duhove, temveč policija. Soseda, zakonca Nottingham, sta jo že prvo noč poklicala, potem ko sta sama slišala trkanje, ki mu nista našla izvora.
Na kraj sta prispela policistka Carolyn Heeps in njen kolega. Pregledala sta hišo. Ni bilo vlomilcev. Ni bilo cevi, ki bi ropotale. Toda medtem ko sta stala v dnevni sobi, sta postala priči dogodka, ki ga je Carolyn Heeps uradno zapisala v policijsko poročilo.
»Videla sem naslanjač, ki se je dvignil in premaknil,« je kasneje povedala v intervjuju za BBC in v svoji uradni izjavi. »Pregledala sem ga, da bi našla kakšne žice ali vzvode, toda ni bilo ničesar. Stol se je premaknil za približno meter in pol po tleh, vendar ne v ravni črti, temveč je drsel v desno.«
Policisti so bili nemočni. »Gospa, to ni policijska zadeva,« so na koncu rekli Peggy Hodgson. »Nihče ne krši zakona. Proti stolu ne moremo vložiti ovadbe.« Odšli so, družino pa pustili samo – v strahu.
Kmalu zatem je v hišo vstopil Maurice Grosse, član Društva za psihične raziskave (SPR – Society for Psychical Research). Grosse je bil uspešen izumitelj in inženir, vendar je imel osebni motiv. Leto prej je njegova hči umrla v prometni nesreči. Morda je v Enfieldu iskal dokaz, da smrt ni končna.
Grosse in njegov kolega, pisatelj Guy Lyon Playfair, sta se tako rekoč preselila k Hodgsonovim. V naslednjih mesecih sta postala priči kaosu.
»Stal sem v kuhinji,« je zapisal Grosse v svojem dnevniku preiskave, »ko sem videl, kako se je čajnik dvignil z mize, lebdel v zraku in nato padel na tla.«
Toda najbolj skrb zbujajoč pojav so bile frnikole in lego kocke. Te so bile pogosto vroče na dotik, ko so priletele od nikoder. Grahame Morris, fotograf časopisa Daily Mirror, je bil v hiši, ko ga je v čelo zadela lego kocka.
»Udarilo me je tik nad očesom,« je pripovedoval kasneje. »Bolelo je kot hudič. Ko sem pogledal, od kod je priletelo, tam ni bilo nikogar. Janet je bila na drugem koncu sobe.«
Morris je posnel tudi slovite fotografije te deklice, ki lebdi v zraku. Na fotografijah je njeno telo v nenavadnih, zvitih položajih, visoko nad posteljo. Skeptiki trdijo, da je preprosto skakala po postelji, toda družina in Grosse so vztrajali, da jo je nevidna sila vrgla v zrak. »Počutila sem se, kot da bi me nekdo zgrabil in vrgel,« je kasneje dejala Janet.
Glas iz groba
Decembra 1977 je fenomen dobil nov, srhljiv zagon. Ropotanje in metanje predmetov je zamenjal glas.
Janet je začela padati v trans. Njen obraz se je spačil in iz njenih ust je začel prihajati glas, ki ni bil glas 11-letne deklice. Bil je hrapav, globok moški glas, poln jeze in vulgarnosti.
Raziskovalci so glas posneli. »Kdo si ti?« je vprašal Grosse. Glas je zahropel: »Pred samo smrtjo sem oslepel in izkrvavel … zaspal sem in umrl na stolu v kotu spodaj.«
Glas se je predstavil kot Bill Wilkins. To je bil ključni trenutek. Janet ni mogla vedeti, kdo je živel v hiši pred njimi. Toda Grosse je preveril arhive in našel sina Billa Wilkinsa. Ko so mu zavrteli posnetek, je potrdil dejstva. Njegov oče Bill je res živel v tej hiši. Res je oslepel na eno oko. In res je umrl zaradi možganske krvavitve, medtem ko je sedel v naslanjaču v dnevni sobi.
Kako je Janet vedela za podrobnosti?
Še bolj nenavadna je bila analiza glasu. Maurice Grosse je posnetke nesel k strokovnjaku za logopedijo. Ugotovili so, da glas prihaja iz tako imenovanih lažnih glasilk (»vestibularnih gub«). »Če bi kdor koli govoril s tem delom grla več kot nekaj minut, bi si trajno poškodoval glasilke in bi ga bolelo,« je dejal strokovnjak. Janet je s tem glasom govorila ure in ure, brez hripavosti ali bolečin, ko se je zbudila.
Janetina izpoved
Danes je Janet Hodgson odrasla ženska. Živi odmaknjeno življenje in redko govori o dogodkih. Leta 2012 pa je v intervjuju za britansko TV-mrežo ITV spregovorila o tistih dneh. Priznala je, da so jo dogodki zaznamovali za vse življenje. V šoli so jo klicali dekle duhov (»Ghost Girl«). Bila je izolirana, prestrašena in hospitalizirana na psihiatriji (kjer so jo testirali in ugotovili, da je psihično povsem zdrava).
»Bila sem zlorabljena,« je rekla Janet. »Imela sem občutek, da ta stvar potrebuje mojo energijo, da lahko obstaja. Če sem bila razburjena, je bilo samo še huje.«
Opisala je trenutek levitacije: »Bilo je, kot bi me kdo dvignil za hrbet. Nisem imela nadzora. Spomnim se, da sem udarila v steno.«
Nobena zgodba o paranormalnem pa ni popolna brez skeptikov in v primeru Enfield so bili ti glasni. Najbolj vztrajna je bila Anita Gregory, raziskovalka z doktoratom iz psihologije, ki je primer vzela pod drobnogled.
Gregoryjeva je bila prepričana, da sta Janet in njena starejša sestra Margaret prebrisani najstnici, ki vlečeta za nos naivne moške raziskovalce. Ujela ju je pri dejanju. V enem primeru je nastavila kamero v sosednjo sobo in posnela Janet, kako poskuša ukriviti žlico z rokami in jo nato predstaviti kot paranormalni pojav.
To je bil hud udarec za verodostojnost primera. Toda: če sta dekleti enkrat goljufali, ali sta goljufali ves čas?
Janet Hodgson je leta kasneje del dogodkov priznala. »Dvakrat ali trikrat sva stvari zaigrali,« je izjavila za časnik Daily Mirror. »Samo zato, da bi videli, ali naju bosta Grosse in Playfair ujela. In vedno sta naju.«
Za skeptike je to priznanje. Za vernike pa je to le potrditev kompleksnosti fenomena. Parapsihologi trdijo, da pravi poltergeist ne nastopa na ukaz. Ko so kamere prižgane in se ničesar ne zgodi, otroci (ki uživajo v pozornosti) včasih čutijo pritisk, da morajo nekaj narediti, zato ponaredijo pojav. To se imenuje »učinek mešanega izvora« (»mixed origin effect«).
Toda Maurice Grosse je do svoje smrti leta 2006 vztrajal pri enem vprašanju: recimo, da sta dekleti ponaredili nekaj trkanj in ukrivljeno žlico, toda kako sta ponaredili lebdenje pred pričami? Kako sta premaknili težak predalnik, medtem ko so policisti gledali? Kako je 11-letnica vedela, kako je umrl stari Bill Wilkins?
Zapuščina Enfielda
Po 18 mesecih se je aktivnost nato nenadoma umirila, tako hitro, kot se je začela. Duhovnik je obiskal hišo, družina se je pomirila, Janet je vstopila v pozno puberteto.
Hiša na Green Streetu 284 še danes stoji. V njej živi druga družina. Mati te družine je leta 2011 novinarjem povedala: »Včasih slišim čudne zvoke. In vedno imam občutek, da nas nekdo opazuje. Toda nismo doživeli nič tako hudega, kot je tista družina takrat.«
Primer ostaja odprta rana v svetu paranormalnega. Za nekatere je to dokaz o obstoju onstranstva. Za druge je to žalostna zgodba o disfunkcionalni družini, kjer je stiska ločitve in revščine eksplodirala v obliki kolektivne histerije in potegavščin.
Toda Guy Lyon Playfair, ki je o primeru napisal knjigo V tej hiši straši (This House is Haunted), je ponudil najbolj trezen sklep: »Ljudje me vprašajo, ali verjamem v duhove. Ne gre za verovanje. Gre za dokaze. In v Enfieldu je bilo preveč dokazov, da bi jih preprosto pometli pod preprogo. Nekaj se je zgodilo v tisti hiši. Nekaj, kar nima imena.«
Ko danes gledate grozljivko Priklicano zlo 2 (The Conjuring 2), ki temelji na tem primeru, se spomnite: Hollywood je dodal demone in posebne učinke. Toda zvok drsajočega pohištva v temi, medtem ko policisti nemočno opazujejo, je moral biti bolj strašljiv od vsakega hollywoodskega scenarija, saj se je zgodil v resničnem svetu.
