Beseda brodolom ima v naši zavesti bržkone eno samo, precej mitološko obarvan sinonim — Titanik. Ta simbolizira razkošje, usodno ledeno goro, aroganco človeka in dobršnih tisoč petsto izgubljenih življenj, katerih spomin je bil skozi desetletja romantiziran v literaturi in v Hollywoodu. Toda če se poglobimo v temnejše, hladnejše in zgodovinsko veliko bolj zamolčane vode Baltskega morja, lahko spoznamo tragedijo, ki po svoji brutalnosti, grozi in absolutnem številu ugaslih življenj Titanik presega za skoraj sedemkrat. To je zgodba o ladji Wilhelm Gustloff, plavajočem simbolu nacistične utopije, ki se je v noči na 30. januar 1945 spremenil v največjo plavajočo krsto v zabeleženi zgodovini človeštva.
Okoli devet tisoč ljudi, večinoma žensk, otrok, starcev in ranjencev, je v manj kot eni uri pogoltnilo ledeno morje. Toda kljub apokaliptičnim razsežnostim te katastrofe o njej nismo slišali veliko. Zakaj?
S tem vprašanjem začenjamo novi spletni feljton, v katerem se bomo sprehodlili po zgodovini morskih katastrof.
Demonstracija narodne skupnosti
Ladja Wilhelm Gustloff izvorno ni bila zgrajena za grozote vojne. Njena geneza je bila, ironično, globoko zasidrana v ideološkem in propagandnem konceptu Tretjega rajha, znanem kot »Kraft durch Freude« (Moč skozi veselje). Ob njeni slavnostni splovitvi leta 1937 v prisotnosti samega Adolfa Hitlerja je predstavljala tehnološki čudež in družbeni eksperiment novega režima. Bila je namreč ena redkih križark na svetu, zgrajena brez klasičnih razrednih delitev. Ni imela prvega, drugega ali tretjega razreda. Njene kabine so bile vizualno in prostorsko enako velike, enako opremljene, namenjene tako preprostim tovarniškim delavcem kot visokim partijskim funkcionarjem. Za arhitekte nacističnega novega reda je bil Gustloff plavajoča demonstracija Volksgemeinschaft, idealizirane brezrazredne narodne skupnosti.
Do izbruha vojne septembra 1939 je nemške delavce vozila na ugodna križarjenja po norveških fjordih, v Sredozemlje in ob obalah Italije. Toda ko so se nad Evropo zgrnili temni oblaki uničenja, se je njeno poslanstvo spremenilo. Najprej so jo prebarvali v belo z zelenimi črtami in rdečimi križi, da bi služila kot bolnišnična ladja, nato pa so jo v pristanišču Gotenhafen (današnja Gdynia na severu Poljske) za več let privezali in uporabili kot nastanitveni objekt za mornariške kadete nemške podmorniške flote.
Bil je januar 1945. Tretji rajh je bil v zadnjih zdihljajih svoje agonije, stisnjen med neusmiljeno napredujočimi zavezniškimi silami na Zahodu in neustavljivim, maščevalnim valom Rdeče armade na Vzhodu. Vzhodna Prusija je bila v plamenih in odrezana od preostalega dela Nemčije. Rdeča armada je po letih brutalne nemške okupacije, požganih vasi in nepojmljivih vojnih zločinov v Sovjetski zvezi zdaj prestopila meje rajha in njeno maščevanje je bilo strahovito. Sto tisoče, kasneje celo milijoni nemških civilistov je panično bežalo. Zima tistega leta je bila ena najostrejših v dvajsetem stoletju.
Operacija Hanibal
V tem trenutku je admiral Karl Dönitz sproži Operacijo Hanibal – največjo in najbolj obupano pomorsko evakuacijo v zgodovini vojskovanja. Njen cilj je bil odpeljati čim več ljudi.
V tem popolnem logističnem in človeškem kaosu je ladja Wilhelm Gustloff dobila zadnjo, usodno nalogo.
Križarka, ki je bila zasnovana za udobno namestitev nekaj manj kot dva tisoč ljudi, se je v nekaj dneh spremenila v prizorišče bibličnega eksodusa. Ljudje so se v paničnem strahu pred bližajočim se topništvom gnetli na palubah, v temnih hodnikih, v izpraznjenih plavalnih bazenih, jedilnicah in celo v ladijskih kleteh.
Uradniki na pomolih so izgubili vsakršen nadzor nad vkrcanjem.
Natančno število duš na krovu ne bo nikoli povsem znano, saj so v zadnjih urah pred izplutjem ljudje v obupu ljudje plezali po priveznih vrveh in popolnoma ignorirali uradne sezname ter potne liste.
Kljub temu zgodovinarji na podlagi pričevanj in delnih arhivov danes ocenjujejo, da je bilo na krovu neverjetnih in zadušljivih 10.582 ljudi. Od tega je bilo okoli 1000 mornariških kadetov, pripadnikov podmorniške šole, nekaj sto deklet iz mornariških ženskih pomožnih enot, okoli 160 hudo ranjenih vojakov. Preostanek – okoli 8900 duš – naj bi bili civilni begunci.
Ko je ladja popoldne 30. januarja – v trpki ironiji usode ravno na dvanajsto obletnico Hitlerjevega triumfalnega prevzema oblasti – končno izpluje iz pristanišča na odprto morje, je bilo ozračje v njenih podpalubjih zmes obupa in krhkega olajšanja. Prepričani so bili, da so ubežali neposredni nevarnosti sovjetskih tankov, toda pred njimi se razteza z minami in sovjetskimi podmornicami prepredeno Baltsko morje.
Smrtonosna zmeda
Na poveljniškem mostu je hitro zavladala smrtonosna zmeda in celo razkol. Kapitan Friedrich Petersen, izkušen pomorščak, vendar vidno ostarel in utrujen častnik, se je nenehno prerekal z dvema drugima poveljnikoma, ki sta imela na ladji prav tako avtoriteto (eden je bil vojaški poveljnik podmorničarjev, drugi poveljnik trgovske mornarice). Namesto da bi pluli v tako imenovanem cik-cak vzorcu, ki je standardna mornariška doktrina za zmanjševanje možnosti torpednega napada, ali pa bi se tesno držali obalnih plitvin, kjer podmornice ne morejo manevrirati, so se predvsem zaradi paranoičnega strahu pred podvodnimi minami odločili za plovbo po odprti, globoki vodi in v popolnoma ravni črti.
Usodna napaka. Zaradi skrivnostnega, neutemeljenega radijskega sporočila o domnevno prihajajočem konvoju minolovcev v nasprotni smeri (konvoja v resnici nikoli ni bilo), je Petersen ukazal prižgati navigacijske luči. Ogromen obris Gustloffa v gosti, črni baltski noči je zasvetil kot svetilnik v temi.
Hkrati je v teh istih, črnih in ledeno mrzlih globinah na prežo čakala sovjetska bojna podmornica S-13, ki ji je poveljeval kapitan tretje stopnje Aleksander Marinesko. Marinesko je bil izjemno kompleksen človek. Nedvomno je bil briljanten in instinktiven podmorniški taktik, vendar je bil hkrati izrazito problematičen častnik, ki se je pogosto vdajal alkoholu in mu je zaradi nediscipline na kopnem grozil zapor ali pa premestitev.
Ko je pozno zvečer skozi periskop zagledal temne obrise z osvetljenimi navigacijskimi lučmi, je nemudoma vedel, da je našel tarčo, ki bi utegnila spremeniti njegovo usodo. Sledili so manevri v popolni tišini, podmornica se je postavila v idealen kot za napad s površja. Ura je bila 21.16, ko je Marinesko ukazal izstrelitev štirih torpedov iz premca.
Poetična brutalnost
Zgodovina beleži tudi poetično brutalnost: na prvem torpedu je bilo s kredo napisano »Za domovino«, na drugem »Za sovjetski narod«, na tretjem »Za Leningrad« in na četrtem »Za Stalina«. Četrti torpedo je zatajil in se zagozdil v cevi, prvi trije pa so z nezgrešljivo, smrtonosno natančnostjo zaporedoma prebili trup nemške ladje.
Prvi torpedo je zadel sprednji del ladje in uničil tiste prostore, kjer so spali izčrpani člani posadke. Drugi torpedo je eksplodiral naravnost v predelu, kjer se je nahaja nekdanji plavalni bazen. Tam je bila na tleh na gosto nastanjena večina deklet iz ženskih pomožnih enot. Večina teh mladih deklet je umrlo v trenutku, ko se je zrak napolni z drobečim se steklom in kosi kovine, prostor pa je v sekundi poplavila ledena morska voda. Tretji torpedo je eksplodira neposredno v strojnici pod vodno gladino, kar je ladjo pahnilo v popolno, nepredirno temo in ugansilo njene močne motorje.
Kar je sledilo v notranjosti ladje, je bilo onkraj meja človeške domišljije. Orjak se je začnel močno in neustavljivo nagibati na levi bok. Med ljudmi je izbruhnila živalska panika. Ker ni bilo elektrike in zvočniki niso delovali, ni bilo navodil. Ljudje so v popolni temi panično tekli, kričali in obupano iskali izhod.
Ko so končno dosegli glavno palubo, pa so doživeli surovo resničnost narave. Zaradi izjemno hudega mraza, ki se je spustil do minus 18 stopinj Celzija, so reševalni čolni in njihovi jekleni mehanizmi ter vrvi popolnoma zamrznili, okovani v debele plasti ledu. Posadka brez elektrike in z golimi, prezeblemi rokami ter sekirami v temi niso mogli spustiti čolnov. Tisti redki, ki jih s človeško močjo le uspeli zapluti, pa so bili takoj obkoljeni in obsedeni. Pogosto so bili prenatrpani do te mere, da so se v zraku pretrgale vrvi in stotine ljudi je zgrmelo nekaj deset metrov globoko v temen ocean. Ali pa so se čolni zaradi teže prevrnili takoj, ko so dosegli razburkano vodo.
Štiri stopinje Celzija
Voda v Baltskem morju je imela tiste noči komaj slabe štiri stopinje Celzija. Kdor koli, pa naj bo odrasel moški ali otrok, je padel v vodo, je bil obsojen na kruto in hitro smrt zaradi hipotermije.
Agonija ladje ni trajala dolgo. V manj kot petdesetih minutah po prvem udarcu torpeda je dokončno zdrsela pod gladino, pri čemer je na tisoče ujetih ljudi potegnila s seboj. Krike, ki so še nekaj minut odmevali nad črno vodo, hitro utiša smrtonosni mraz.
Reševalne vojaške ladje, minolovci in torpedovci, ki so prispeli na prizorišče katastrofe, so iz zamrznjenega morja rešili samo okoli 1200 duš, mnoge na robu smrti.
Tukaj pa prispemo do točke, kjer se mora razmišljujoč opazovalec ustaviti. Zakaj je tragedija, ki po številkah in brutalnosti tako absolutno presega skoraj vsako drugo naravno ali prometno nesrečo v zgodovini, praktično izginila iz kolektivnega spomina? Odgovor se skriva v globokem in težkem nelagodju zgodovine in v geopolitiki spomina po letu 1945.
Za Zahod preprosto ni bilo primernega časa ali moralnega prostora za objokovanje nemških žrtev. V luči pravkar razkritega holokavsta, industrijskega kolesja Auschwitza in nepojmljivih grozodejstev, ki jih je nacistična Nemčija s fanatizmom storila po celotni Evropi, je bilo sočustvovanje moralno in politično težavno, celo tvegano. V očeh svetovne javnosti so bili to pripadniki naroda agresorja.
Za Vzhod, zlasti za zmagoviti komunistični blok pod okriljem Moskve, je bila potopitev ladjerazumljena povsem drugače – slavljena je bila kot vojaška operacija. Kapitan Marinesko je bil sprva sicer spregledan zaradi svojih osebnih prestopkov, vendar so ga kasneje proglasili za velikega heroja.
Brez pravih oznak
Pri tem pa je treba upoštevati še določena mednarodnopravna dejstva. Ladja takrat ni plula pod zaščitno oznako Rdečega križa, bila je prebarvana v sivo kamuflažno barvo, oborožena s protiletalskimi topovi in je prevažala pomembno in oboroženo vojaško osebje - podmorniške kadete, kar jo je po strogih pravilih takratnega vojskovanja uvrščalo med povsem legitimne vojaške tarče. Pravno gledano Marinesko ni storil vojnega zločina. Torpediral je sovražno, oboroženo vojaško transportno ladjo v vojnem območju.
Toda najbolj zgovoren je bil molk v sami Nemčiji, ki je trajal več desetletij. Po vojni se je razdeljen in poražen narod spopadal z lastno kolektivno, težko krivdo in fizično obnovo uničene države.
Nemci so se globoko zavedali, da pred svetom nimajo nobene moralne pravice javno terjati statusa žrtve ali graditi spomenikov svojim mrtvim beguncem, ko pa so sami za seboj pustili milijone nedolžnih žrtev po vsej Evropi.
O trpljenju med evakuacijo iz Vzhodne Prusije se je dolgo govorilo šepetaje, za zaprtimi vrati domov. Šele desetletja kasneje, v združeni in zreli Nemčiji, je to zloveščo tišino razbil Nobelov nagrajenec za književnost Günter Grass s svojim odmevnim romanom Po rakovo (Im Krebsgang, izdanim leta 2002). Grass, sicer rojen v Gdansku blizu dogodkov, je s svojo značilno pronicljivostjo opozoril na nevarnost potlačene zgodovine. Nakazal je izjemno pomembno misel: če zrela demokratična družba ne zmore spregovoriti o lastnih zgodovinskih travmah in ne omogoči dostojanstvenega prostora za žalovanje nedolžnih civilnih žrtev, te potlačene rane hitro ugrabijo in izkoriščajo skrajni desničarji ter neonacisti, ki takšne tragedije zlorabijo za svojo poceni revizionistično propagando in relativizacijo nemške krivde.
