V času, ko se sezona zimskih športov šele dobro začne, je po tradiciji padel zastor nad sezono avto-moto športa. Izredno zanimivo dogajanje je v primerjavi z zadnjo sezono prineslo nove svetovne prvake tako v formuli 1 kot v reliju in motoGP, pri čemer sta bili v zadnjih dveh prvenstvih na vrhu znani imeni – Sebastien Ogier in Marc Marquez, ki sta po nekaj letih premora oba slavila že svoj deveti naslov.
Edino novo ime, ki se je za vedno vklesalo v zgodovino bencinskih športov, je tako postal Lando Norris, ki je po štirih zaporednih naslovih Maxa Verstappna prvič osvojil naslov svetovnega prvaka v formuli 1. Pri čemer kljub temu, da je še poleti kazalo povsem drugače, Nizozemec sploh ni bil daleč od tega, da bi slavil še petič zapored. Na zadnjih devetih dirkah je namreč zmagal kar šestkrat, tudi na zadnji v Abu Dabiju, a je bila prednost Norrisa tolikšna, da mu je zadostovalo tretje mesto, s katerim je Veliki Britaniji privozil že 21. naslov v zgodovini kraljice avto-moto športa.
Umirjen, a odločen
Da je bila letošnja sezona formule 1 po treh dominantnih Maxa Verstappna spet napeta do zadnje dirke, je sicer poskrbel še Oscar Piastri, ki je imel prav tako še nekaj možnosti za naslov, potem ko je večino sezone celo vodil, a jo je precej skromno zaključil. Naposled se je moral zadovoljiti s končnim tretjim mestom, svojega prvega naslova pa se je torej veselil njegov moštveni kolega, ki je tako na najlepši možni način nadgradil lansko drugo mesto.
»Dolga pot je bila. Hvala vsem v McLarnu, staršema, vsem, ki ste me podpirali od začetka. Sanje majhnega fanta so uresničene, zasluge pa so tudi vaše. Počutim se izjemno, za odlično sezono pa čestitam tudi Maxu in Oscarju,« je po naslovu prvaka, ki ga je dosegel pri svojih 26 letih in v sedmi polni sezoni v formuli 1, povedal Lando Norris, ki je svojo prvo zmago sicer dosegel komaj lani, na dirki v Miamiju, v tej sezoni pa jih je skupno nanizal sedem, kar je celo ena manj od Maxa Verstappna.
No, če ima v formuli 1 skupno »komaj« 11 zmag, pa to ne pomeni, da Norris zmagovanja ni bil vajen že prej. Novembra 1999 v Bristolu v Angliji belgijski materi in angleškemu očetu rojeni Lando je namreč že kot otrok, potem ko se je nekaj časa ukvarjal s konjeništvom, blestel v kartingu, v katerem je tekmovalno pot začel že s sedmimi leti. Kasneje je bil uspešen v številnih drugih tekmovanjih s formulami, leta 2019 je zasedel dirkaški sedež pri McLarnu, ki pa je konkurenčen postal šele v zadnjih letih. Kot dirkača strokovnjaki Landa sicer opisujejo za umirjenega, a odločnega: zmag ne lovi z vsemi mogočimi sredstvi, temveč pogosto poudarja pomembnost poštenega in inteligentnega dirkanja. V prostem času se rad sprošča z igranjem golfa, zanimivo pa je, sploh za Angleža, da je velik navijač brazilskega nogometnega kluba Palmeiras.
Prva ljubezen alpsko smučanje
Po Sebastienu – Sebastien. Rek, ki je v svetovnem prvenstvu v reliju sicer aktualen že dolgo časa. Spomnimo: zatem ko je Francoz Sebastien Loeb med letoma 2004 in 2012 devetkrat zapored osvojil naslov svetovnega prvaka, ga je med letoma 2013 in 2018 šestkrat zapored njegov soimenjak Ogier. Ta se mu je nato po letu premora z naslovoma v letih 2020 in 2021 približal na zaostanek le ene skupne zmage, ko je letos po štirih letih premora prvak postal že devetič, pa je omenjeni rek dobil nove razsežnosti. Oba Sebastiena imata zdaj skupno že 18 naslovov svetovnega prvaka, pri čemer se je nemogoče znebiti občutka, da bo Ogier, če bo le hotel, osvojil še kakšnega. Oziroma bi ga verjetno že prej, če ne bi v zadnjih štirih letih (in tudi letos) izpustil kar nekaj dirk, saj si je želel manj natrpanega urnika in več časa za družino.
»Enako bo tudi prihodnje leto. Enostavno nimam ne motiva ne volje, da bi oddelal sezono v celoti. Razlika, ko imam nekaj tednov prostih, je gromozanska. Mislim, da bom vozil na desetih relijih, videli pa bomo, kakšen bo ob tem lahko končni rezultat,« je napovedal po koncu letošnje sezone, ko je sicer še enkrat zatrdil, da zmage že dolgo niso njegov glavni motiv. »Da ne bo pomote, zmagovati je čudovito, a tisto, kar me res žene naprej, je dokazati sebi, da lahko še vedno rastem,« je povedal Ogier, ki je sicer znan tudi kot navdušeni glasbenik, ki rad poprime za kitaro.
Če je bil Loeb, preden se je podal v reli, uspešen telovadec, je bila prva ljubezen v mestu Gap ob vznožju francoskih Alp rojenega Ogierja – alpsko smučanje. Za tem, ko je bil nekaj let poklicni inštruktor, je svoje prve kilometre za volanom tako naredil razmeroma pozno, a je nemudoma postalo jasno, da se tam odlično znajde. Leta 2008 je postal svetovni prvak v mladinski kategoriji, od takrat dalje pa je šlo samo še navzgor. Prvo zmago med elito je dosegel leta 2010, z letošnjimi zmagami na šestih relijih pa je seštevek njegovih vseh zdaj 67, s čimer za Loebom zaostaja še za 13 zmag. Letošnji naslov s Toyoto je obenem njegov tretji za volanom avtomobila tega proizvajalca (štiri naslove ima s Volkswagnom in dva s Fordom), hkrati pa prvi s sovoznikom Vincentom Landaisom; prejšnjih osem ima s Julienom Ingrassio, ki je že pred leti lepo opisal eno glavnih lastnosti svojega »partnerja«: »Sebastien nikoli ne vozi le zato, da bi bil hiter – vedno pa vozi zato, da bi bil popoln.«
Najtežji izziv v karieri
Če se s štirih koles preselimo na dve kolesi, je prva podobnost med svetovnima prvakoma v reliju in v motoGP ta, da je tudi Marc Marquez, tako kot Sebastien Ogier, v tej sezoni osvojil že svoj deveti naslov svetovnega prvaka. Pri čemer pa je vseeno treba dodati, da je v elitnem razredu motoGP to njegov sedmi naslov, s katerim se je na drugem mestu večne lestvice izenačil z Valentinom Rossijem, enega več pa ima Giacomo Agostini. Je bil pa to njegov prvi naslov z Ducatijem in hkrati prvi po šestih letih premora, s čimer je postal motociklist z najdaljšim obdobjem med dvema nazivoma svetovnega prvaka. Obenem je letošnji naslov poseben tudi zaradi tega, ker je drugo mesto osvojil njegov brat Alex, s čimer sta kakopak postala prva sorodnika v zgodovini, ki jima je uspel tak podvig.
No, pravzaprav bi dosežek Marca Marqueza morali zapisati kar kot Podvig – z veliko začetnico. Ni jih namreč bilo malo, ki so ga po seriji hudih padcev, poškodb, operacij in rehabilitacij, ki so ga pestile v zadnjih letih, že povsem odpisali, a je letošnjo sezono oddelal v slogu svojih najboljših in si naslov prvaka zagotovil že šest dirk pred koncem. »Uspešno sem opravil najtežji izziv v svoji karieri. Zdaj je sicer lahko biti pameten, a sam sem vedno videl luč na koncu tunela, tudi takrat, ko jih je vame verjelo le malo. Tudi njim gre zahvala, da mi je uspelo, kar mi je,« je povedal po koncu sezone, v kateri je med drugim dosegel sedem zaporednih zmag, zaradi nove poškodbe pa izpustil zadnje štiri dirke.
Da ima skorajda nadnaraven smisel za ravnotežje in hitrost, je Marc Marquez sicer dokazoval že kot otrok, ko je v rojstni Cerveri v Kataloniji lovil mejne nagibe na kolesih in mini motorčkih. Številka 93, ki jo nosi na motociklu, je poklon letnici njegovega rojstva, v svojem rojstnem kraju pa je živel vse do pred tremi leti, ko se je zaradi boljše zdravstvene podpore preselil v Madrid. Tam živi s svojo izbranko Gemmo Pinto, s katero sta par zadnji dve leti, sicer pa je zasebno Marc menda veliko bolj umirjen kot na stezi. Rad kuha, igra videoigre, predvsem pa uživa v času s svojo družino in bratom Alexom. Navdušen je nad kolesarjenjem, z rednimi treningi pa skrbi za kondicijo, ki je pri njegovem agresivnem slogu ključnega pomena.
In da ne bo pomote – na motokros seveda nismo pozabili, a so od konca letošnje sezone minili že skoraj trije meseci, zato o njem in pripravah Tima Gajserja, ki je velik del zadnje sezone zaradi poškodbe izpustil in bil skupno deveti, že kmalu.
