Turistična zveza Slovenije (TZS) letos zaznamuje 120 let delovanja, njen predsednik Dominik S. Černjak pa je že skoraj tri desetletja dejavno vpet v slovenski turizem. V drugem mandatu na čelu TZS ostaja zvest osnovni misli, da turizem ni le gospodarska panoga, temveč način življenja, prežet z odnosi, vrednotami in ljudmi. Prenovljeni izbor Moja dežela – znak gostoljubnosti 2025, mladinski projekti in vse večji poudarek na zdravilnem turizmu po njegovem mnenju niso naključni, temveč odgovor na dejstvo, da je Slovenija pri tehnični urejenosti že zelo daleč, pri gostoljubnosti pa se mora vrniti h koreninam.
Gostoljubnost kot vrnitev k izvoru turizma
Izbor Moja dežela – znak gostoljubnosti ima dolgo tradicijo – začel se je že leta 1968 kot izbor najbolj prizadevnega kraja na področju turizma v Sloveniji. Dolga desetletja je bil poudarek predvsem na urejenem okolju, kar je imelo v obdobju po osamosvojitvi poseben pomen. »Zdaj se je pokazalo, da smo tehnično stvari zelo dodelali. Imamo čudovite oglase, izjemne strategije, vsi ulični drogovi in cvetlični lončki so urejeni,« pravi Černjak, a hkrati opozarja, da smo pri tem nekoliko pozabili na bistvo.
»Pri vsem tem smo malo pozabili na gostoljubnost – na prijazen nasmeh, topel sprejem, na tisto osnovno človeško noto, ki je temelj turizma,« poudarja. Po njegovem mnenju slovenski turizem pravzaprav izvira iz slovenske gostilne kot središča druženja, zato ni presenetljivo, da so že prva turistično olepševalna društva razumela pomen gostoljubja. Prenova izbora je odgovor tudi na sodobne turistične trende. Milenijci in mlajše generacije iščejo pristna doživetja, stik z domačini in občutek pristnosti. »Za naravo in okolje skrbimo, na ljudi pa smo malo pozabili. Z izborom želimo to popraviti,« pravi Černjak in dodaja, da je gostoljubnost vrednota, ki jo je treba živeti – doma, v službi in v vseh panogah, kjer delamo z ljudmi. »Gostoljubnosti se ne da naučiti. Pomembno je, kaj mislimo. V Sloveniji potrebujemo več pozitivizma, iz katerega bi morali narediti vrednoto in valuto.«
Turistična društva – več kot le zgodovinski spomin
Turistična zveza Slovenije in turistična društva so imeli skozi zgodovino večplastno vlogo. Niso skrbeli le za urejenost krajev, temveč tudi za ohranjanje slovenstva, kulturne in naravne dediščine. »Pozabljamo, da so turistična društva v prejšnjem stoletju skrbela tudi za ohranjanje jezika, običajev in identitete,« opozarja Černjak. Turizem je po njegovih besedah ena od nacionalnih biti, saj je povezoval podeželje in omogočal razvoj krajev, ki brez njega danes morda sploh ne bi obstajali.
Danes se vloga TZS pogosto zoži na prostovoljstvo, a njen predsednik opozarja, da je to prostovoljstvo svetovna posebnost. »Takšnega sistema turističnih prostovoljcev, kot ga imamo mi, v svetu skorajda ne poznajo,« pravi. Kljub temu pa v številnih strateških dokumentih turizma TZS sploh ni omenjena. »Zdi se mi, da smo slišani samo, če smo zelo glasni. Če nas potrebujejo, nas pokličejo, sicer se z nami nihče ne ukvarja.«
Černjak je še posebno kritičen do zapostavljanja lokalnih prireditev, ki jih že stoletja organizirajo turistična društva. »Moji gostje so najbolj navdušeni, ko gredo na gasilsko veselico ali lokalni praznik, kjer srečajo domačine. To je avtentičnost, ki je ne moreš ustvariti z umetnimi dogodki za turiste,« poudarja. Po njegovem mnenju turizma ne gre profesionalizirati do te mere, da bi iz njega izrinili prostovoljce. »Žar, ki ga prinašajo prostovoljci, je neprecenljiv.«
Mladinski turizem kot naložba v prihodnost
Posebno poglavje v delovanju TZS predstavljajo mladinski projekti, ki so Černjaku osebno zelo blizu. Festival Turizmu pomaga lastna glava letos praznuje že 40 let, kar po njegovem mnenju dokazuje dolgoročno vizijo zveze. »Mlade v turizem vpeljujemo samo mi. Smo edini in to je za Slovenijo neprecenljivo,« pravi.
Po njegovem mnenju je kadrovska stiska v turizmu posledica pomanjkanja dolgoročnega razmišljanja. »Od prvega stika z otrokom v vrtcu do izobraženega kadra mine najmanj 20 let. Strategija za šest let je premalo,« opozarja. Mladi morajo turizem dojemati kot pozitivno in perspektivno karierno pot, ne kot skrajno možnost. »Popolnoma zgrešeno je sporočilo, da boš, če se ne boš učil, delal v turizmu. To je ena najzahtevnejših in hkrati najlepših panog.« Černjak poudarja, da znanja, pridobljena v turizmu, odpirajo vrata tudi v druge panoge. »Kader, ki zna delati z ljudmi, je danes izjemno cenjen – v bančništvu, IT-sektorju, povsod.« Ob tem dodaja, da bo človeški stik eden zadnjih elementov, ki ga umetna inteligenca ne bo mogla nadomestiti.
Zdravilni turizem – niša prihodnosti
V zadnjih letih je v ospredju njegovega razmišljanja zdravilni turizem, ki ga vidi kot logično nadgradnjo zelene zgodbe Slovenije. »Trajnost ni več komparativna prednost. Če je nimaš, izpadeš iz prve lige turizma,« pravi. Po pandemiji so zdravje, preventiva in dobro počutje postali ključni motivi potovanj, Slovenija pa ima po njegovem mnenju izjemne naravne danosti. »Topla voda, hladna voda, zdravilni zrak, gozdovi pokrivajo 90 odstotkov Slovenije,« poudarja. A opozarja, da moramo biti natančnejši in iz teh danosti ustvariti jasno opredeljene produkte. Zdravilni turizem po njegovem mnenju ne pomeni le termalne vode, temveč vključuje tudi hrano, ki ni gensko spremenjena, energijsko in duhovno komponento ter predvsem ljudi. »Nasmeh je pol zdravja.«
Slovenijo rad opiše kot državo petzvezdične narave in petzvezdičnih ljudi. »Ne bi dodajal novega slogana, ampak bi iz tega izluščil vrednote in valuto,« pravi. Pri tem opozarja, da turisti niso problem, če jih znamo ustrezno usmerjati. »Turisti so kot voda – gredo tja, kjer jim je najlaže. Prepovedi in zapiranja so pogosto znak nepoznavanja turizma.«
Černjak ostaja prepričan, da ima Slovenija vse, kar potrebuje za uspešno prihodnost: naravo, ljudi in bogato prostovoljsko tradicijo. »Težko je biti Slovenec, je pa neizmerno lepo,« pravi z nasmehom – in prav v tem nasmehu vidi eno največjih neizkoriščenih konkurenčnih prednosti slovenskega turizma.
