»Si pripravljen, da stopiš na oder, kjer se sanje uresničijo? Morda tvoj nastop postane del nečesa velikega!«
Ej, to ni bil kakšen nebeški namig Anžetu Logarju, ki je pred štirimi leti popušil na tekmi za predsednika republike, temveč gre za povsem navaden razpis za oddajo Slovenija ima talent. Zanimivo, talente iščemo prav v tem letu tudi na volitvah, kakšno naključje!
Kako izbirajo pevce, plesalce, požiralce ognja in druge mojstre, gledalci že dobro vedo. Malo težje pa je s političnimi talenti.
-
Slovenci so res čudni tiči. Po cele dopoldneve ti v bifejih šimfajo čez politiko. Ko jim pa omeniš volitve, jih je eno samo nerganje. Saj ne rečem, najbolj elegantno bi res bilo, ko bi se oblast kar samo sebe zamenjala, ozmerjala in ukinila, ali tako je pač v demokraciji. Brez predvolilnih nastopov, govorov in raznih piarovskih vragolij ne gre, čeravno smo dobili celo umetno inteligenco, instagram in druge stvari.
Zadnja leta je moderna metoda, ki so jo v Ameriki preverili že pred desetletji. Rečejo ji »od vrat do vrat in od človeka do človeka«. Prideš, pozvoniš, se predstaviš in nič hudega slutečemu stanovalcu podariš svoj letak ali svojo fotografijo. Menda imajo to Američani radi. Kennedy si je pred vsakim obiskom v nekem mestu ali instituciji na lističe zapisal imena ljudi, s katerimi naj bi se srečal. Ko je prispel, se je rokoval z gostitelji in jim na pamet lahko povedal, kdo je kdo. »Hej, Billy, lepo te je videti!« In Billy je nato ves srečen nekaj dni sosedom razlagal, da je kandidat za predsednika vedel, kako mu je ime.
Nekaj naravnih talentov imamo tudi pri nas. Nekdanji predsednik republike Kučan si je brez listkov zapomnil ogromno ljudi. To je bilo znano in lepo sprejeto.
Prav poseben pristop je imel, recimo, Dejan Židan, nekoč minister in celo predsednik stranke SD. Zelo rad se je rokoval z ljudmi. Človeku je pogledal v oči in rekel: »Pozdravljeni, roko vam dam.«
Nekoč je tako srečal znanega imitatorja in tako naprej, Aleksandra Pozveka. Ko mu je Židan ponudil roko, se je šaljivec lepo zahvalil: »Roko mi date? Kar obdrž'te jo …«
Hec mora biti, magari tudi v politiki.
Ni pa šala iskanje raznih kadrov, tudi če niso ravno talenti. Naj je videti zadeva še tako brezupna, se vedno najde kakšen prostovoljec. Naše šole namreč takole na splošno proizvajajo večnamenske kadre, ki so odlični tako za ključavničarske delavnice kot za bolnišnice. Lep primer takšne kadrovske elastične poskočnosti je bil gospod, ki je v času ene od vlad našega Janeza dobil nalogo, naj skrbno in sproti šteje izgubo na Slovenskih železnicah. To mu je šlo izvrstno od rok! Čeprav se je še pred leti počutil kot človek, ki naj bi rešil klinični center. Ker mu na razpisu ni uspelo, je svoj program spravil, vanj vnesel nekaj tračnic in vagonov in nato mirno postal generalni direktor »ajzenpona« …
Po svoje je pa tudi krivično, če je v naši majhni, pokončni državi toliko ljudi, ki se jim počutje ujema z razpisi – potem pa izberejo samo enega. Ali pa še tega ne. Toliko talentov, a samo po en stolček. Kaj ne bi bilo pravičneje, ko bi dali priložnost kar vsem? Vsak bi peljal en krog, se pravi en mesec ali eno leto, potem bi izračunali stransko škodo, in na koncu bi vendarle morda našli ta pravega.
-
Še sreča, da imamo letos znova volitve. Najprej državnozborske, potem pa še lokalne.
Kaj pa, če bi kar žrebali? Saj loterija navsezadnje že mrzlično išče kakšno novo idejo. Pohitite, sklad za dobitke že imamo: 90 poslanskih (po novem za 40 odstotkov višjih) plač in sto in več županskih prejemkov (ali vsaj nadomestil).
Kdo ve, morda pa njihov nastop res postane nečesa velikega?
