Nataša Šušteršič Plotajs je po Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo študirala oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje UL (ALUO), od koder so vidni vplivi obiskovanja ur risanja na malem aktu in ur slikanja pri prof. akad. slikarju Emeriku Bernardu ter delo s prof. Radovanom Jenkom, pri katerem je diplomirala. Za odmevni diplomski projekt ekološkega ozaveščanja Zelene misli je prejela študentsko Prešernovo nagrado ter pozneje še posebno priznanje mednarodnega sveta združenj grafičnih oblikovalcev Icograda. V času študija je poslušala predavanja o trajnostnem oblikovanju na Delft University of Technology, ki so prav tako imela vpliv na njeno poznejše delo. Močan vtis nanjo je naredila tudi knjiga Victorja Papaneka Design for the real world.
Med raznovrstnimi projekti se največ ukvarja z oblikovanjem vizualnih komunikacij. Z avtorskim likovnim pristopom raziskuje esenco sporočila. Raziskuje različne tehnike, načine, materiale in različna področja oblikovanja. Njen proces dela je poglobljen in analitičen. A vedno dovolj sproščen, da pusti ustvarjalnosti svojo pot, da pusti igrivosti na plan. Duhovite ilustracije, živahne barve in obenem urejena kompozicija ali izčiščena podoba… a nikakor ne samo to… njena estetika nosi aktualnost, sporočilnost in večplastnost.
Za svoje delo je prejela več nagrad in priznanj, zmagala je tudi na natečaju za identiteto svetovnega oblikovalskega kongresa ICSID leta 1991 v Ljubljani.
Pogosto se angažira tam, kjer lahko z oblikovanjem pomaga majhnim, a pomembnim projektom pri trajnostno odgovornem ohranjanju ekoloških, etnoloških in kulturnih vrednot. Dr. Petra Černe Oven, izredna profesorica na ALUO, je ob nedavni razstavi avtorice zapisala: »Prav povezava z naravo je močna rdeča nit njenega dela. Naj gre za zgodnje projekte, kot je serija plakatov na temo ekologije (Zelene misli), ali pa za naravno pridelano lokalno hrano (Iz bohinjskega mleka, Vipavska dolina, Biodar), povsod je prisotna skrb za uporabo naravnih materialov in za etično in trajnostno sporočilo. Izbor njenih projektov se kaže skoraj kot poslovna usmeritev, saj večino projektov označujejo besede narava, ekologija, zemlja, skrb, rast, zeleno, bio, zdravje, voda…«
V aprilu je Nataša Šušteršič Plotajs pripravila samostojno razstavo z naslovom Zelene misli trikotnika glava-srce-roka v Galeriji Sokolski dom v svoji rojstni Škofji Loki. Ob postavljanju razstave se je spontano izkazal njen skupni imenovalec – poglobljeni, etični in ekološki pristop k vsakemu projektu. Poleg projekta Iz bohinjskega mleka in keramike je predstavila tudi svoja družbena in ekološka sporočila, plakate ter grafike, skoraj slike, fragmente njenih del in hkrati oblikovalske identitete, ki odražajo likovni jezik njenih vidnih sporočil.
S Tovarno keramike Liboje (TKL), legendarno slovensko tovarno keramike, avtorica sodeluje že več let, imajo tudi podružnico v Ljubljani – Atelje za poslikavo in oblikovanje keramike APOK. Leta 2015 je skupaj z akademskima slikarjema Črtomirjem Frelihom in S. P. Sicoem pripravila razstavo poslikane keramike in zatem dobila naročilo za izdelavo predstavitve TKL na sejmu Ambiente v Frankfurtu. Po svetli jugoslovanski zgodovini je TKL doživljala slabe čase, danes pa se podjetje pod novim vodstvom razvija v tri smeri: industrijsko keramiko, jedilno keramiko in kot razvojno-raziskovalni inkubator.
Avtorica na to opozarja na svoj način, z razmišljanjem o oživitvi delovnih procesov, nadomestitvi izgubljenih delovnih mest, sodelovanju, soodvisnosti, prvinskosti materiala, ohranitvi obrtnih, tehničnih in tehnoloških znanj, umestitvi v sodobno okolje in apliciranju na trajnostni razvoj. Uporabila je torej klasično znanje izurjenega lončarja in ga posodobila v moderen dizajn, ki je lahko spet konkurenčen na trgu. Prvinski material, ki človeka spremlja od prazgodovine, je umestila v sodoben koncept izdelkov. Nataša Šušteršič Plotajs: »Med spoznavanjem s problematiko materiala sem naletela na problem izumiranja temeljnih znanj o glini, tako mešanja barv kot lončarskih znanj, oziroma izumiranja poklica lončarja. Ker je to prvinski material, se mi je zdel vreden pozornosti in preizpraševanja.«
Med njenimi zadnjimi oblikovalskimi deli je celostna grafična podoba embalaže kakovostnih izdelkov iz bohinjskega mleka. Projekt je primer dolgoletnega sodelovanja med naročnikom in oblikovalcem, ki kljub številnim težavam vztrajno gradita trajnostno naravnano blagovno znamko ter se zavedata pomena dobrega oblikovanja. Oblikovanje vizualne zgodbe in podobe za Bohinjsko sirarno je bil avtoričin projekt že v letih 1996–2000. Takrat sicer zelo uspešen projekt je dokaj hitro poniknil zaradi menjave lastništva ter se po nekaj desetletjih vrnil z drugačno, prenovljeno poslovno strategijo, ki danes spet združuje bohinjske kmete s pobočij neokrnjene narave Triglavskega parka.
Avtorica se je kljub velikim težavam z ohranjanjem prvotne grafične zgodbe odločila za sodelovanje z novimi lastniki. Nastala je prenovljena blagovna znamka Iz bohinjskega mleka, ki se ponaša z izjemno prepoznavnostjo in z upoštevanjem najvišjih tehnoloških in trajnostnih zahtev, pa vendar ohranja domačnost, ki je sad dolgoletne predanosti sodelavcev Bohinjske sirarne, avtohtone družine Cvetek, bohinjskih kmetov in skrbnih rok sirarjev. Ideja o povezovanju skupnosti je vtkana v podobo z izčiščenimi prvinskimi grafičnimi elementi označevanja kmetij z znaki.
